Velika skleda najboljšega radiča!

Pred menoj je velika skleda radiča! Rada ga imam. Posebno rdečega ali pa štrucarja.
Ampak najboljši radič je bil pa enkrat zdavnaj! Najboljši radič sem jedla v porodnišnici na oddelku za patološko nosečnost, kjer sem del nosečnosti preležala ... pred precej leti!

To so bili časi, ko je naša država, tedaj še Jugoslavija, stiskala pas na razne načine, v trgovinah se je čakalo na pralni prašek, kave ni bilo, vozniki avtomobilov so poznali parne in neparne dneve (če kdo ne ve, kaj to pomeni, avtomobili s parno številko na registrski tablici so lahko vozili določene dni v tednu, tisti z neparnimi pa preostale dni, najbrž so ob nedeljah smeli oboji.) ... To in še kaj je bilo. Dobro se spominjam tega, da so bili sprva, ko sem šla v službo proti koncu l. 80, na bolniških oddelkih za nedeljsko večerjo narezki, različne salame in siri ... no, in v nekaj letih se je nedeljska večerja v bolnišnici spremenila v polento in podobno. Eni sodelavci so rekli, da se je začelo "šparanje".

No, in potem tiste tedne, mesece, ki sem jih jaz preležala na oddelku za patološko nosečnost, smo nosečnice, ki smo bile tam dolgo časa, sestavljale posebno ekipo. Kdaj pa kdaj je katera odšla rodit, prišla je kakšna nova, jaz sem smela za nekaj časa domov in potem pri 30. tednih nosečnosti nazaj.
Ampak ko sem prišla jaz na oddelek prvič in tudi ko sem prišla drugič, je v "moji" sobi preživljala vse dni nosečnosti ena nosečnica (dala ji bom ime Slavica), ki je imela za seboj že veliko nosečnosti, ni pa še dočakala nobenega otročka. In ona je bila posebej potrpežljiva. Od prvega dne, ko je ugotovila, da je noseča, pa do poroda, je preležala v porodnišnici. No, seveda, za obroke in za stranišče je že vstala.
Bile smo svojska druščina, nekaterih se dobro spominjam, pletle smo (joj, koliko jopčk in kapic in nogavičk sem tedaj spletla in skvačkala za svoji dvojčici - zdelo se mi je, da nosim dve punčki - in nisem se motila), brale, jaz sem včasih risala ... Vse pa smo pogrešale več raznolikosti pri zelenjavi. Vsak dan smo jedle endivijo, dan za dnem, teden za tednom. O, saj jo imam rada, toda kdo ne ve, kako ima včasih nosečnica posebne želje!
In nekega dne se je pojavil med nami Slavičin mož - s polno skledo rdečega radiča z jajci! Ne vem, ali je prinesel on vilice, vsekakor smo se zbrale ženske, vsaka z vilico v roki, okrog tiste sklede in jedle iz nje ... kot včasih na kmetih - najboljši radič je bil to, res najboljši, kar jih jaz nosim v spominu! Nikoli več nisem jedla tako dobrega! Še danes bi se zahvalila Slavičinemu možu, ki ga je pripravil - in Slavici, ki nas je povabila k skupni skledi!