Večerni utrinek

S psom se odpravim ven, toliko enih misli imam za urediti, tako mi pomeni dolg večerni sprehod čez polja pravi oddih. Tema je in ko začne rositi, mi je še bolj všeč, saj imam včasih tako rada samoto. V dežju, temi, mrazu ... manj ljudi hodi daleč okrog.

Premišljujem o svoji družini ... potem premislim današnji uri verouka. Nasmehnem se spet ob spominu na to, kako otrokom razložim liturgične barve, potem pa v cerkvi, kamor smo nesli svoje ovčke, vprašam, kakšne barve mašni plašč nosijo duhovniki v adventu, otroci pa hitro povejo, da rjavega! Kaj češ, ko smo pa v frančiškanski župniji in otroci najbolj poznajo v rjavo oblečene patre! :)

Grem daleč čez polja, gor do obvoznice in potem krog okrog Žal. Ob nekem čudnem vonju pomislim na upepelitev. Kaj če to zdajle delajo? Pomni, človek, da si prah in se v prah povrneš! Tako reče duhovnik na pepelnico posamezniku, ki pristopi k obredu pepeljenja.

Bi si želela biti upepeljena?

Ne.

Pravzaprav mi je kar vseeno, kaj naredijo drugi z menoj.

Ko smo se nekje o tem pogovarjali, je ena od sodelujočih v pogovoru rekla, da želi biti upepeljena, za vsak "slučaj" ... Oja, misel, da se zbudiš v krsti - živ ... je marsikomu huda. Pa menda ja se več ne dogaja, da bi kdo še ne čisto umrl, mislili bi pa, da je? Hmmm?

Enemu od mojih sinov je bila najbolj všeč učiteljica za teorijo glasbe, ki jim je pripovedovala razne "grozljivke" ... Na primer take, ko so odprli kakšno krsto, pa je bila znotraj spraskana.

Torej, upepeliti ... naj me upepelijo? No, naj naredijo z menoj pokojno, kar hočejo. Le skregajo se naj ne. Bi bila pa huda, če bi se po moji smrti moji domači skregali glede pogreba in podobno.

Verjetno je res pametno osnovne stvari določiti, da se zanamcem ni treba odločati prav o vsem ...

Še vedno sem blizu Žal. Spremlja me čuden vonj ... Je res mogoče iz krematorija? Nekdo je rekel, da pogosto upepeljujejo (pa ja ne kremirajo, kakšen izraz: kremirati!? narediti kremo? ;)) zvečer ali ponoči.

In danes, ko dežuje, dim pritiska k tlom ...?

Kako neki je bilo v taboriščih smrti ... v Auschwitzu, Dachau ...? Tam so kar naprej kurili ljudi ... in oblaki dima so se zadrževali v taborišču .... valili po njem ... kako neki je bilo tem ljudem? Kljub vsemu ... ali pa prav zato je bila v marsikom velika, neizmerna želja po preživetju ...

Spomnim se na ene bližnje ljudi ... Umrl jim je otrok ... Odločili so se, da ga dajo upepeliti ... In da bo družina prisotna tedaj.

Ves bel je tam ležal ... Pred ...

"Zebe ga ..." je rekel eden od njih. "Dajte ga vendar bolj pokriti!"

Ni ga zeblo ... Ne več ...

Pomni, človek, da si prah in se v prah povrneš ...

Kako smo minljivi.

Naj nam bo dano posodo življenja napolniti z vrednimi zakladi ...

Mama. Moja mama. Pred kratkim sem sanjala o njej.

Bili smo gor pri nas ... Mudilo se nam je v Ljubljano. Morali smo peš po snegu do avtobusa ... dve uri hoda ... In mi smo imeli le pol ure časa. Mama je rekla, da nas pospremi, da nam pomaga ... pohitela je z nami. Imela je oblečeno volneno jopico, barve volne ... naravne barve ... iz volne naših ovc, sama jih je ostrigla, sama je potem volno spredla in spletla jopico ... Na rokavu je bila zakrpana. Mamina jopica. Kako živ spomin.

Ko sem videla mamo, ko je hitela skozi sneg po bregu navzdol, sem videla, kako je krhka ... tenka.

"Ne bo več dolgo," sem pomislila ... ne bo več dolgo živela ...

In potem sem se zbudila.

Mama!

Mama je umrla pred 17 leti!

Ampak v sanjah je prišla do mene ... s svojo zadržanostjo in tiho skrbnostjo ... S tisto svojo skorajda neopazno milino.

In tista njena jopica! Po 17 letih vidim zaplato na rokavu! Vidim vzorček ... Joj, mama.

Kakšna sem pa jaz ... kot mama?

Bundo imam mokro, v škornjih je čutiti mokro ... pes je moker ... a zdaj sva že skoraj doma ...

Lep sprehod sva imela. Zelo lep.

Ko se dvigam po stopnicah, mislim na mamo. Joj, mama.

"Ne bo več dolgo." Le od kod se prikrade taka misel v sanje?