Večer

Hodila sta v nastajajoči noči po strmem bregu ... Noč se je počasi spuščala … Od nekje so priplavali mili zvoki večernega Ave. Mislila je nanj, na svojo veliko ljubezen, največjo ljubezen svojega življenja.

Lani ju je takole zvonjenje spremljalo na neki težki poti. Ko jima je umrl otrok. Tako pričakovan otrok. Prav na današnji dan lani ...

Kaj si ti čutil takrat, moj dragi?

Si se ti le delal pogumnega, močnega, kot se za moškega spodobi?

Rada bi govorila glasno, a besede ostajajo v njej ...

Povej mi, ljubljeni moj,
kje si ti z mislimi
nocoj?
Slišiš zvonjenje?
Veliki zvon sam
mogočno zapoje
v večer ...
Potem mali tenko
zacinglja vmes ...
in oba pojeta tja čez
temno ravan
in gozd prostran ...
Potem veliki umolkne
in samo mali poje
v tih večer
in naznanja
spokojnost in mir ...
Neskončno me gane trenutek,
ko se pridruži drobni pesmi
malega zvona
srednji zvon ...
V meni poje, poje večna pesem,
večni odmev,
večni žalostni spev ...
Glasovi malega zvona
poletijo proti nebesom
in tukaj ostaja
samo pesem srednjega zvona ...
In ostajam jaz
v objemu ljubezni
mojega dragega ...
Obletnica je,
in jaz sem polna ljubezni
in hrepenenja po malem bitju,
ki je kljub ljubezni
in pričakovanju
in hrepenenju
odšlo ...
Odšlo,
kot glasovi zvona
izzvenijo
do konca
svojo melodijo.
In morda
naravnost
v nebesa
poletijo.
Kot si poletelo ti,
dete.
Noč s svojo tišino
naju objema,
tukaj sva sama,
lepo je nama obema,
a polna sva hrepenenja
po iz naju rojenem.
Kako neskončno lepo
bi bilo,
če v mojem naročju
bi malo dete spalo ...
Potem naročje ne bi bilo tako zapuščeno,
prazno ...
Sama sva na praznem pobočju,
mir naju objema
in naju boža ...
Tiščim se k tebi, ljubljeni,
rada te imam ...
Tvoj objem je
kot zdravilna roža ...

Greva? vpraša on.

Ona pokima. Pomaga ji vstati. Počasi se spuščata po temnem pobočju v dolino, kjer je polno luči ...

Med njima ni besed ...

Misliva isto? Misliva oba na najinega otroka, ki ga več ni? se vpraša ona.

Ne more govoriti ... Tišči jo v prsih.

V ljubezni je včasih tudi bolečina. Veliko bolečine.