Včasih ni nobene poti

koliko se odpira pred nami poti
vodijo na vse strani
a včasih nikamor
saj prav vsaka se izgubi

včasih stojim
v temo izgubljena strmim
in ne vem
ne kod ne kam

a včasih me gosta megla
ovije
ne morem skoz njo
zaman se trudi moje oko
da vsaj kakšno stezico odkrije

v meglo strmim
v temo strmim
in vsakega koraka me je strah

ne morem naprej
ne vem kam
a nazaj tudi ne gre
stojim
in čakam
na rešilno roko
ali na mil žarek
svetlobe
da razsvetli temo
da razreže meglo
da začutim
spet
božjo roko