Varuh otrokovih dolžnosti ali nehajte se ukvarjati z otrokovimi pravicami

Varuh otrokovih dolžnosti! Vau ... to sem pogledala, dvakrat, trikrat, če prav vidim!
In res: varuh otrokovih dolžnosti - to je naslov knjige!
In pogledam, kdo jo je napisal. A je mogoče: Slovenci, dva Slovenca, moški in ženska!
Krasno!
Torej knjiga z naših tal. Napisana iz naših razmišljanj, v naših razmerah.
Ko sem jo omenila eni učiteljici, se je hitro šla zapisat naslov in avtorja.
Marsikdo se srečuje predvsem z otrokovimi pravicami - in te so pogosto visoko nad njihovimi dolžnostmi.
Tudi doslednost staršev se dostikrat srečuje predvsem s pravicami (da ne bodo otroku kratene), pri vztrajanju pri dolžnostih pa večkrat doslednost izgublja moči.
Pa ne da ne bi imeli otrok radi. Imamo jih radi. Po svoje.
Vsak tako, kot jih najbolje zna.
A je dobro razmisliti bolj na globoko o vsem skupaj, predvsem o vzgoji, o odnosu do otrok/a ...

V predgovoru avtor omenja, koliko staršev hoče v vsem čim bolj ustreči svojim otrokom, skušajo jih obvarovati naporov (in to dela pogosto brezciljne in nesrečne mladostnike), medtem ko so na drugi strani starši otrok s hudimi razvojnimi motnjami - ti pa delajo na tem, da bi se njihovi otroci čim bolj osamosvojili, da bi bili čim manj odvisni od drugih.
Kakšen razkorak, kaj!

Avtor (ali morda avtorica, njuni zapisi se prepletajo, se mi zdi) pravi, da so starši svojim otrokom lahko
- sužnji (vse za otroka! Starš reče: "Koliko imaMo danes naloge!")
- služabniki (npr. vozijo otroke na vse možne dejavnosti, tudi zato, da so vsaj kdaj kakšno urico prosti)
- sponzorji (ob rezultatih svojih otrok uresničujejo svoje bolj ali manj tihe želje. Nagrade za uspeh, kazni za neuspeh.)
- samaritani (odrečejo se svojim željam, lastnini, varnosti ... Doma služijo njegovemu veličanstvu - otroku. Otrok se navadi, da mu ni potrebno biti do nikogar pozoren. Postaja brezobziren. Starš: "Vse sva naredila zanj, pa je tak ...")
- starši (otroku pomagajo, vendar ne delajo namesto njega. Ne zahtevajo predvsem rezultatov, pač pa primerno količino vloženega truda.)
- meceni (prenašajo filozofijo svojih staršev: moji starši niso hodili na govorilne, zakaj bi hodil jaz! Zadošča jim, da so otroci bistri in nadarjeni. Z otroki se ukvarjajo malo, dajejo jim vso svobodo. Če otroku ne gre, je kriva učiteljica, sistem, šola, vrtec, Evropska skupnost. Tak nadarjen otrok se lahko iz nadarjenega spremeni v nadležnega. Nalog ne dela, v šoli ne sledi, moti ...)

Opravljanje dolžnosti naredi razliko med razvajencem in uspešnim otrokom. "Napihnjeni mulc" misli, da so vsi drugi na svetu zato, da je njemu lepo.

Otroci so dolžni upoštevati različne avtoritete: osebe, prepovedi, zapovedi, navodila in ukaze - in to na način, kot nekdo zahteva (učitelj, starš).
Avtoriteta ne prosi. Avtoriteta ukaže!

"Če boste starši opravili svoje dolžnosti in na otroke prenesli svoje vrednote, jim boste podarili največ, kar se da. To je edina resnična dediščina!"
Kaj želimo kot doto predati svojim otrokom? Vzgajamo zmagovalce ali prestrašence in zaskrbljence?
Kakšni starši že od malega s svojimi dejanji sporočajo, da otroci sami ne zmorejo ...
Prav je, da zahtevamo, da določene stvari otrok naredi, toda potrebno ga je na pravi način vzpodbujati, včasih podpreti, še posebej, kadar naleti na težavo.
Ob naravnanosti na vse, kar otroku ne gre, včasih spregledamo dobro, ki ga otrok ima ali naredi.

Kako vzgajati otroka?
Avtor pravi, da naj bomo pozorni na cilj, torej pomislimo, kakšne pubertetnike si želimo!
Recimo, da si želimo kulturne urejene najstnike z delovnimi in učnimi navadami. Ti najstniki so priljudni, sodobni, imajo prijatelje, radi se pogovarjajo tudi s starejšimi člani sorodstva.
Preden bodo reševali ves svet, bodo pospravili svojo sobo.
Pozorni bodo do staršev.
Torej: če vemo, kakšen cilj imamo, bomo lažje začeli vzgajati majhnega otroka.
Otrokova dolžnost je, da je aktiven pri vseh opravilih, povezanih z družinskim življenjem, dokler živi v tej družini. Vključiti ga vanje takoj, ko zmore. Ali še malo prej, saj ga bomo itak varovali pred prevelikim trudom.
Kadar se otrok izgovarja (da dela nekaj drugega ali zakaj mora ravno on), mu razložimo, da ni zdaj čas za besede, temveč za delo. Dolžnost starša je, da vztraja.
In to dosledno.
Ni rešitev, da sami naredimo nekaj namesto otroka, čeprav je to pogosto najlažje.
Z vztrajanjem pri opozorilih, dokler otrok ne naredi, kar mora, vpliva tudi na njegovo slušno pozornost - le-ta mu bo še kako prav prišla tudi v šoli pri pouku! Se pa navajanje na poslušanje in privzgajanje odgovornosti začne pri majhnih, pogosto nepomembnih stvareh, kot je npr. šolska torba, ki je obležala sredi predsobe in ne na mestu, kamor spada.
Dolžnost staršev je, da vzgajamo s pravili, prepovedmi in navodili - neodvisno od tega, koliko je to našim otrokom všeč.
Dolžnost staršev je, da razumemo, da se bodo skušali otroci upirati na načine, ki bodo za njih najbolj učinkoviti (v želji, da bo na nas delovalo tako, da bomo spreminjali odločitve).
Otrokova dolžnost je, da upošteva najvišjo avtoriteto, to so praviloma prisotni starši. In glavna avtoriteta so starši, četudi so prisotni tudi stari starši.
Če starš reče v trgovini, da se mora otrok lepo obnašati, sicer bo "tetica za blagajno" huda, nima prav - hud naj bo starš, on je glavna avtoriteta.
Primer dveh malih nemirnih otrok v knjižnici - zaradi nemirnosti ju mama odpelje domov in jima ponovno razloži, da njuno obnašanje ni bilo primerno. To sta si zapomnila za vedno.
Mama je povedala, kako in kaj - in ukrepala. In to je pomembno. Da ni le govorila. Da ni le grozila.
Otrok mora vedeti, kaj od njega pričakujemo. "Bodi priden!" je mnogo preširoko navodilo, enemu otroku to pomeni biti pri miru, drugemu to, da ne sme pretepati drugih, lahko pa skače okrog ...
Dolžnost staršev je, da vzgajamo z besedo in zgledom, skladno s svojimi vrednotami. Otroci nas opazujejo. Bolj, kot poslušajo.
Avtor opozarja na to, kako v prvem letu življenja pomagajo fantkom igre, v katerih se plazijo po vseh štirih. Pri takih igrah se v otrokovi glavici vzpostavljajo povezave med levo in desno polovico, kar je nujno za branje in pisanje. Enako razvite deklice v hojici grejo nogico za nogico naprej, medtem ko se fantki sonožno odrivajo nazaj.
Dolžnost otroka je, da skozi igro, vajo in delo izuri svoje spretnosti (npr. zavezovanje čevljev).
Dolžnost staršev je, da se z otrokom ukvarjamo ob vzgojni priliki ali zahtevi, ne takrat, ko imamo ravno voljo in čas!
Avtor trdi, da nikoli več v življenju kot v prvih letih osnovne šole - v obdobju največ do 5. razreda, ne moremo tako lahko zagotoviti tako učinkovite poti do trajne sreče svojega otroka. Doseženi rezultati dajejo občutek zadovoljstva! Njegova sreča ni odvisna od zunanje sreče, srečo mu prinašajo občutki od znotraj, rezultati dela ... Taka sreča je trajna. Je način doživljanja sebe in sveta.
Avtor pravi, da če zamudimo to obdobje, bomo težko nadoknadili povezavo med delom in zadovoljstvom.
Otrokova dolžnost je, da dnevno opravlja vse naloge ...
Dolžnost staršev je, da otroku pomagamo organizirati delo za šolo in ga nadziramo. Potem, v nekaj tednih, more postati otrok gospodar svojega časa.
Dolžnost staršev je, da prepoznamo, kaj je tisto, kar otroka žene naprej, kar ga veseli, kar mu omogoča, da se izrazi; da mu pomagamo najti področja, kjer bo lahko veliko dosegel ... (v skladu s seboj, seveda, ne v skladu z željami staršev).
Otrokova dolžnost je, da izkoristi svoje prednosti sebi v prid.
Otrokova dolžnost je, da se od staršev nauči svoje probleme reševati sam.
Če dobi slabo oceno, naj starš otroka v pogovoru pripelje do tega, da naredi načrt, kdaj bo oceno popravljal. In seveda starš preveri, kako načrt teče ... in ko otrok popravi oceno, mu ne pridiga zaradi prve slabe ocene, pač pa se veseli dobre ocene ...
Dolžnost staršev je, da otroke naučijo, da sami rešujejo svoje probleme, ne pa, da jim jih kradejo.
Eni pravijo, da v vzgoji receptov ni!
Avtor trdi, da SO! To, kako pomagati otroku, da naredi načrt za popravljanje ocene, je recept!



Marko Juhant in Simona Levc: Varuh otrokovih dolžnosti ali: nehajte se ukvarjati z otrokovimi pravicami, Čmrlj, komuniciranje in ustvarjalnost

Nadaljevanje:

Varuh otrokovih dolžnosti - o odgovornosti