Vam prerokujem, gospa?

Na cesti me ustavi neka ženska, pomislim, da me ne bo prosila za pomoč, da najde kakšno lokacijo ali koliko je ura. Morda me bo prosila za denar, ampak najbrž ne, pomislim. Drugačna je učinkovala.
"Vam lahko prerokujem, gospa?" me vpraša.
"Ne," pravim, "niti malo ne želim!"
"Toda jaz vam v očeh vidim, da ste že tri leta preveč utrujeni," hitro nadaljuje, toda jaz jo prekinem: "To jaz sama vem, tega mi pa res ni potrebno povedati!" in še dodam: "Nič nočem slišati o sebi, kaj vi mislite!"
Na hitro se poslovim in grem naprej.
Potem pa razmišljam, kako je začela! Po moje bi mnogim lahko rekla, da so utrujeni! Jaz vem, da sem, a ne samo tri leta ...
Mislim, da nikoli več ne bom spočita in se zaradi tega niti ne sekiram. Sem pač minljiva. Vse mine in ... no ja, saj pravim, da želim zaslužiti tisto "Naj počiva v miru!" Recimo, da bom "potem" počivala!
A tudi sicer: ne maram, da mi kdo govori, kaj je z menoj (to smejo samo prijatelji, ki me poznajo, če mi želijo v resnici dobro in se jim zdi potrebno, da mi povejo, kaj mislijo in čutijo) in sploh ne, kaj naj bi se zgodilo z menoj. Nočem vedeti nekih napovedi, nekih predvidevanj. Nočem vedeti, kako bo z menoj potem.
Živim zdaj.
Ne zaupam, da res kaj dosti vedo ... oziroma odkrito povedano ... me je kakšnih sporočil groza ... in ljudi, ki vidijo globoko v človeka, pravzaprav ne bi imela rada ob sebi (bojim se, da kakšni taki ljudje svoje vedenje o drugem zlorabijo) ... Včasih raje vem manj ...

Pika!