Val - o skupnostnem duhu in ali je v vsakem od nas Hitler?

Kolikokrat sem se že ustavljala pri Hitlerju z mislimi, kako je "nastal", kako je mogoče, da v človeku zraste neka strašna zver, ki preide vse obzire do soljudi, čeprav le-te verjetno vsak človek od malega pozna ... ima v sebi.

Še odmeva v meni sporočilo knjige Val (avtor je Todd Strasser).

Nek zagnan profesor zgodovine v Kaliforniji l. 1967 v razredu ustvarja posebno vzdušje, ker želi dijakom zares približati posamezne dele človeške zgodovine.

In tako obravnavajo Hitlerja in njegov hiter vzpon. Ko gledajo film o grozodejstvih nacizma, se postavijo vprašanja, kako je sploh mogoče, da so ljudje sledili Hitlerju ... Nekateri učenci potem hitro pozabijo na to, kar so videli, zvedeli, nekateri se pa še sprašujejo o vsem tem. Enostavno ne morejo verjeti, kako je mogoče, da niso ljudje spoznali, da je Hitlerjevo početje nekaj groznega, nekaj strašnega. Kako je mogoče, da Hitlerja nihče ni ustavil ...

Profesor sklene narediti eksperiment, ki bi dijakom približal Hitlerjevo Nemčijo. Da bi začutili tisto vzdušje. Da bi razumeli, kaj se je dogajalo.

Pri naslednji uri jim skuša predstaviti, kaj je kolektivni duh, kaj pomeni biti skupaj, sodelovati. Velik del ure porabijo za to, da se naučijo zelo disciplinirano posesti na svoja mesta. Dijaki z veseljem in navdušenjem sprejmejo to igro in kmalu začutijo nekaj posebnega - nekaj jih povezuje. Disciplina se je v tem razredu pri urah zgodovine izboljšala, v tišini čakajo na profesorja, da pride v razred. Eksperiment je poimenovan z "Val" in ta val postaja vse mogočnejši. Začutijo mnogo pozitivnega, začutijo se povezane, sodelovati začne celo učenec, ki je bil vedno samo za "zgago". Vedno je bil izven vsega in nesprejet. Ni več najboljših in slabših učencev, vsi so nekako na istem.

Dijaki se tako zagrejejo za Val, da si naredijo članske izkaznice. Dijak, ki je prej le životaril v razredu, se ponudi profesorju za stražo.

"Val" močno vpliva na vse, mnogi so čisto predani temu projektu, ne jemljejo ga več le kot eksperiment, nogometaši, ki so tik pred pomembno tekmo, ugotovijo, da brcajo žogo vsak zase in da so zato tako neuspešni, in zdaj skušajo vnesti skupnostnega duha v moštvo.

So pa tudi posamezniki, ki jih projekt resno skrbi, ki jih skrbi, ko vidijo, kako so nekateri ljudje postali drugačni, kot so bili prej, eni deklici doma da misliti tudi mama z omembo prepranih možganov in nesvobodnih ljudi.

Potem se zgodi, da je bil pretepen šolar, ki je Jud. Potem se zgodi, da na nogometno tekmo v nek del tribune ne sme priti kdorkoli. Tja smejo samo izbranci s članskimi izkaznicami.

Učitelja pokliče na pogovor ravnatelj, ki dobiva obupane klice staršev.

Tudi profesorja zgodovine počasi že skrbi projekt. Skrbi ga, saj vidi, da je projekt šel resnično čez meje, ki si jih je on sam zamislil.

Toda za vsako ceno si želi, da se učenci iz tega kaj naučijo.

Prosi ravnatelja, da mu dovoli speljati projekt do kraja. Ravnatelj mu dovoli. Profesor skliče zborovanje, skrivno, samo za člane "Vala". Ga sicer zelo skrbi. Pa vendar ... razmišlja, da če vso zadevo samo ukine, učenci ne bodo odnesli bistvenega nauka, da bi razumeli vodilno miselnost nacistične Nemčije. Da bi razumeli nacizem tako globoko, da se v njih zagotovo ne bi zgodil.

Zborovanje večino dijakov šokira! Soočijo se prav sami s seboj. Začutijo, da so se prepustili "nečemu" in da niso več svobodni ljudje in - z grozo ugotovijo, da so postali kot ljudje v nacistični Nemčiji - enotnega duha sicer, toda nekritični, nesamostojni, nesvobodni. Mnogi so jokali, zgroženi nad samimi seboj.

Zares so doživeli vzdušje nacistične Nemčije! Celo živeli so ga!

...

Ali lahko kadarkoli vzklije kakšen tak režim? Ali je v vsakem od nas tudi "Hitler"?

Kako malo je potrebno, da smo tu ali tam ... da smo Kristus ali Juda Iškariot, da smo pod Hitlerjem oz. kakšnim drugim vodjo ali pa res svobodni, kot si želimo biti ...

Kdaj pa kdaj močno začutim, kako je lepo biti eden/ena od mnogih v neki množici ... kdaj pa kdaj je lepo čutiti, da nisem sam/a na vsem svetu, sam/a s svojimi mislimi, neka večna izjema ... lepo mi je na kakšnih srečanjih ljudi ... a vsak od nas mora gojiti to, da je resnično tudi on sam ... da nima nekega mnenja zaradi drugih, ampak da je v resnici njegovo ... Morda se kdaj lahko malo oddahnemo, spočijemo med svojimi ljudmi, recimo med velikimi družinami, med kristjani, med pripadniki neke politične opcije ..., toda nikoli ne smemo prepustiti, da nam nekdo kroji naše mnenje. Vedno smo sami odgovorni za to, kar mislimo, kar delamo.

In če imamo neko skupnost, ki ji zaupamo, mora gotovo imeti zdrave osnove, da ji lahko vsaj malo avtomatsko zaupamo, ne da preverjamo vsak korak.

Zelo zanimivo je to, kdaj smo res lahko gotovi, da nimamo prepranih možganov ... niti od Cerkve niti od Necerkve ... niti od javnega mnenja ... niti od politične ureditve v državi in niti od medijev ... niti od tega, kaj se spodobi, da ne bo kdo kaj rekel ...

Mislim, da je prav, da se poslušamo, res poslušamo, tako sami sebe kot druge, potem pa iščemo naprej res lastne poti.

Dodatek: Kolikor vem, so pred leti na ptujski gimnaziji posneli film ali zaigrali igro s to vsebino.

Na spletni strani založbe Modrijan sem pred časom našla kratko predstavitev te knjige:

Avtorja je k pisanju kratkega romana Val (The Wave, 1981) spodbudil resnični dogodek leta 1967 na srednji šoli Cubberley High v kalifornijskem mestu Palo Alto. Profesor zgodovine Ron Jones je v svojem prvem letu poučevanja na šoli med udeleženci učnih ur zgodovine izpeljal na prvi pogled nedolžen poskus, da bi ponazoril logiko in način delovanja totalitarističnih družbenih sistemov. Toda poskus je šel predaleč in ta izkušnja je bila zanj, kot je pozneje priznal, »ena najsrhljivejših, kar jih je kdaj doživel pri svojem delu«. Menda o tem še tri leta po dogodku nihče ni hotel niti govoriti.

Todd Strasser (1950) je Val napisal sledeč televizijskemu filmu družbe ABC, ki je istega leta nastal po kratki zgodbi učitelja Rona Jonesa, in ga objavil pod psevdonimom Morton Rhue. V romanu je odlično prikazal, kako je ta nenavadni pedagoški eksperiment učinkoval na dijake, kaj vse so preživljali in do kakšnih spoznanj so se nazadnje dokopali.

Roman Val je bil kmalu po izidu, že leta 1984, preveden v nemščino. Leta 2008 je nemški režiser Dennis Gansel po romanu posnel film Val (Die Welle); film si je prislužil več nagrad in nominacij, mdr. za evropsko filmsko nagrado (najboljši igralec in najboljši film po izboru občinstva). Zanimivo je, da se v filmu za hip pojavi tudi Ron Jones. Na ovitku knjige je prizor iz tega filma.

prevod: Uroš Kalčič
spremna beseda: Ksenija Vidmar Horvat