Vera17. november 20134493 branj

V taborišču Birkenau, podružnici Auschwitza ...

Od nekdaj me je vznemirjala tematika taborišč, zaporov, vojne. Brala sem biografije in dnevnike zapornikov. Z njimi razmišljala o dobrem in hud

Od nekdaj me je vznemirjala tematika taborišč, zaporov, vojne. Brala sem biografije in dnevnike zapornikov. Z njimi razmišljala o dobrem in hudem. Z njimi upala ... Tako sem brala tudi dnevnik Helene Berr, pa Ety Hilesum, Anne Frank, pa o Edith Stein pa o Maksimilijanu Kolbeju ... Nisem si pa mislila, da bom kdaj videla od blizu Auschwitz ali pa njegovo podružnico Birkenau.

A se mi je poleti iznenada ponudila možnost iti na romanje na Poljsko. Silno sem si želela ob 30-letnici svojega zakona okronati najino zvezo. Brez prijateljičine vsestranske spodbude se to ne bi zgodilo. Kar je bil zame velik dar. Z menoj so bili še trije moji, mož in najmlajša sinova, potovali smo z avtobusom z minoriti. Hodili smo po poteh sv. Maksimilijana Kolbeja in si tako malo ogledali Krakov, Niepokolanov in še kaj ... Bili smo tudi na veliki poljski božji poti v Čenstohovi. Tam sem prišla do pomembnega spoznanja, ne, ni nilo nobeno globoko duhovno spoznanje, temveč jasno videnje glede mojih odnosov z nekim človekom.

A najbolj se me je dotaknil obisk Birkenaua in Auschwitza. Tam bi kar ostala. Tam bi se šla duhovne vaje v tišini ... Tam bi predelala svojo življenjsko zgodbo. Izjokala vso žalost svojega življenja. Tam, kjer je toliko ljudi trpelo ... tam je sveta zemlja.

Eno noč smo prenočili v samostanu blizu taborišča ... pod cerkvijo je muzej ... v njem smo bili zvečer in jaz bi kar ostala v njem čez noč.

Vrtnica na pogradu ...

Ko smo vstopili v prostor, z električno in bodečo žico obdan, je bilo presunljivo. Oja, tako je bilo tudi prej, ko smo še z avtobusa opazovali prostrano področje Birkenaua. Menda meri 175 ha.
Nekaj ur smo preživeli tam.

V samo taborišče vodijo železniški tiri.
Ko se je transport ustavil, je bil tam poveljnik taborišča, vsakega ujetnika je pogledal in "ocenil" in samo s kretnjo roke ocenil, kam gre ... na levo ali na desno.
Samo kretnja roke ... in bilo je odločeno, kaj bo s človekom.
Bo šel naravnost v smrt (morda bo zažgan, morda gre v plinsko celico ...) ali pa ga bodo prej še izkoristili kot delavca ...
Bodo uporabili njegove lase, zobe, maščobo ...?
Vsekakor so vsakega oropali vsega materialnega ... in skušali so jih brezobzirno oropati človeškega dostojanstva. Ljudje z imeni in unikatno obleko in frizuro so postali bolj ali manj brezoblične številke. Ja, številke.

Kdo je človek, ki samo s kretnjo roke odloči, kdo bo umrl takoj in kdo morda kasneje ...? Je res nadčlovek, za kar se je imel?
Tukaj so začetki evtanazije. Nekdo odloči, da bo drugi umrl. Sploh pa bodo umrli tisti, ki niso po oceni Nadčloveka primerni, da bi živeli ... duševno prizadeti, gluhi, invalidi, Judje, Slovani, Romi ...
Tukaj so delali poskuse na ljudeh. Na otrocih.
Tukaj so si izmislili krematorij, plinske celice, celice, kjer so umirali od lakote, pomanjkanja zraka ...

Ko kasneje hodimo po taborišču, se pogovarjam s svojima najmlajšima sinovoma. Pogovarjamo se o Dečku v črtasti pižami ... O knjižnem in filmskem junaku (morda resničnem? mislim, da), ki je bil sin taboriščnega poveljnika; po "spletu okoliščin" se je spoprijateljil z judovskim dečkom, ki je živel v taborišču. Med dečkoma je bila ograja ... In potem nekega dne skopljeta pod ograjo rov in poveljnikov sin gre s prijateljem v taborišče ... A potem zajamejo oba dečka in ju strpajo v celico ... oba umreta ... Tudi poveljnikov sin ...
Kdo je tisti, ki je gospodar življenja ...? Kdo???

V Birkenau je pred dobrimi 71 leti je umrla Edith Stein, rojena l. 1891, Judinja, izredno bistra in zelo izobražena ženska, ki se je kot odrasla spreobrnila v katoliško vero in vstopila v samostan (in dobila redovno ime Terezija Benedikta od Križa). Že takoj, ko so jo pripeljali tja, je bila živa zažgana. Videli smo prostor, kjer so ljudi sežigali žive. O tem priča tudi fotografija na "panoju" v taborišču, ampak moja fotografija tega prizora ni dovolj jasna.
Kaj vse so delali ponoreli ljudje v imenu nekakšne miselnosti o nadljudeh ...
Kasneje nam je v muzeju v samem taborišču Auschwitz pripovedoval zelo zavzet in človeško silno občutljiv Poljak, ki nas je vodil po taborišču, govoril nam je o tem, kako so si Nemci izmišljevali tehnike, kako na hitro uničiti čim več ljudi (kajti "običajni" načini, kot npr. streljanje posameznikov, so bili vse prepočasni) ...

Ob temle prizoru, z izraelsko zastavo, mi je šlo na jok. Koliko Judov je tukaj umrlo ...

Zakaj je toliko nedolžnih žrtev?
Kaj je v ljudeh, da tako grdo zlorabljajo svobodo in dostojanstvo sočloveka?

Zelo sem hvaležna, da sta moja najmlajša sinova lahko videla te kraje.
Kaj mečevanje, kaj streljanje, kaj junaške zgodbe, ki jih bereta, Vinetou in podobne, kaj računalniške igre, kaj tisto, da imaš več življenj v kakšni igri ... tukaj je šlo tako neskončno zares!
To je življenje!

Blagoslov je to, da sem mogla iti na Poljsko in globoko doživeti vse to!