V svetišču

Težkih misli in polna skrbi
se zatečem v okrilje Srca.
Čutim, tam Bog bedi
in sveto je tam doma.

Svetišče, vse tiho, spokojno,
me sprejme, objame,
srce začuti nežnost opojno,
ki vso me prevzame.

Ustavim se,
drhtim od ganotja:
hvala Ti, hvala.
Sonce nebes name sije,
skozi mavrične line name lije,
kako močno čutim objem,
čutim, kako zelo sem!

Čutim milino.
Trdota, v katero sem se zavila,
da me krutost sveta
preveč ne bi ranila,
se je počasi raztopila.
Srca, polnega svetlobe,
bom lahko spet
v svet se spustila.