V sobi na koncu hodnika - ko cigareta pomeni prijatelja
"Mama! Mama!"
"Mama! Mama!"
Klici so napolnili hodnik.
Hana je pohitela proti sobi.
Bolnica v tisti sobi je postajala zadnje čase vse bolj in bolj slabotna.
Hana ji je pomagala, ko je potrebovala pomoč pri umivanju, oblačenju.
Sicer se bolnica ni veliko pogovarjala, verjetno je razmišljala notri v sebi. Ali pa je preprosto pritisnila na gumbek in vključila televizijo. Jo je zbrano gledala? Morda.
Na vsake toliko je pozvonila, da ji kdo pride pomagat za ven. Da ji pomaga na voziček, da gre lahko pokadit cigareto.
Hana je počasi vse bolj in bolj videla, koliko nekaterim ljudem pomeni cigareta.
Morda največ od vsega materialnega.
Včasih je kakšen bolnik precej v svojem svetu, potopljen v svoje misli, bolj kot ne z duhom odsoten, toda ostaja mu največja želja, največja materialna želja: cigareta.
Morda pomeni cigareta prijatelja ...? Nekoga, ki človekovo osamelo dušo poboža?
Vsak človek se srečuje tudi s samoto. Tudi tisti, ki je obdan z ljudmi. Tudi tisti, ki ima okrog sebe ljudi, ki ga imajo radi.
Vsak človek nujno potrebuje tudi samoto. Da zori sam v sebi. Da se lahko sooča sam s seboj.
Tako čuti Hana.
Če je mogoče, ugodi bolnikom, ko si tako zaželijo cigareto ...
Čeprav je absolutna nekadilka, je začela razumeti, kaj cigareta pomeni kadilcu.
Vse te misli so Hani polnile glavo, ko je pohitela proti sobi.
"Mama! Mama!" je bolnica še vedno ječala.
Hano je spreletelo ...
Prikradel se je tih spomin ... na prijateljico, ki je umrla pred precej leti. Hana je ni videla zadnje tedne; ko sta se videli nazadnje, je Hana čutila prijateljičino moč, voljo, veselje do življenja. Veselila se je operacije, ki jo je čakala, ta operacija naj bi ji vrnila prvotno stanje na nekem organu ... Potem je Hana slišala, da je operacija odpadla, srečali se pa nista več. Pomislila je, da je mogoče za operacijo prepozno ... In kar naenkrat jo je presenetila vest, da je prijateljica na hitro umrla. Umrla? Takole pri nekaj čez štirideset letih ...?
Šla je na pogreb. Podala roko mami pokojne, možu, otrokom, ki so bili sošolci njenih otrok. Najmlajši je bil še v vrtcu.
Tako težko ji je bilo.
A potem enkrat je srečala mamo pokojne prijateljice. In mama je pripovedovala o hčerki.
In povedala je, da jo je nekega večera hčerka poklicala po telefonu in ji rekla: "Jezušček prihaja pome!"
Naslednjega dne je hčerka umrla. Hani je bilo toplo pri srcu, ko je mama tako mirno in ljubeče pripovedovala o pokojni hčerki.
Posebej so ji ostajale v srcu tudi njene prijateljičine zadnje besede mami: "Jezušček prihaja pome." Prijateljica sicer sploh ni hodila v cerkev.
In zdaj, ko so po bolnišničnem hodniku plavale jokajoče besede: "Mama, mama!", se je budil spomin. Hana je imela občutek, da se dogaja v srcu bolnice nekaj podobnega. Misli o odhajanju. Čutiti je bilo strah ... Negotovost.
Pristopila je k postelji: "Gospa, kličete mamo ..."
Tišina.
Hana je položila roko na bolničino dlan.
"Kje je mama?"
"Ni je ... umrla je ... Pred enajstimi leti."
"Vi jo kličete ... Bi radi, da pride mama?"
"Ja ..."
"Saj mama je z vami! Kar pokličite jo še, kar povejte ji, kako se počutite! Kar povejte ji, da vas je strah! Nič ni narobe, da tako čutite. Vsakega človeka je kdaj strah. Sploh, ko je pred njim kaj zelo težkega."
Bolnica se je počasi umirjala.
Hana je potem delala pri drugih bolnikih.
Prišla je Meta: "Hana, gospa iz sobe na koncu hodnika bi rada kadila ..."
"Joj, pa saj ne more ven. Preslabotna je," je rekla Mira. "Kdo jo bo pa držal, varoval?"
"Jo bom jaz!" pravi Hana.
"Pa daj!"
Hana in Meta sta šli k bolnici v sobi na koncu hodnika.
"Cigareto!" je zaprosila bolnica.
"Boste zmogli, da vas peljeva ven?"
"Ja."
"Pa dajmo!"
Bolničino telo je bilo krhko, nežno, slabotno, čisto brez moči. Zelo zelo shujšano.
Z Meto sta jo dvignili in preložili na voziček.
"Nate, tukaj je še vaše bogastvo!" se je Hana posmejala, ko je cigarete in vžigalnik dala v naročje bolnici, zamotani v odejo.
Zunaj je bilo hladno, pihal je veter.
Hana je ponudila bolnici cigareto. Videla je, da je ne zmore vzeti sama. Vzela jo je iz škatlice in ji jo dala med ustnici. Prižgala je, z dlanjo varovala plamenček, da ga veter ne bi ugasnil. Bolnica je bila resnično brez moči, niti cigarete ni mogla obdržati v ustih, kje šele držati. Z Meto sta podpirali bolnico, da je sploh ostala približno pokonci. Bolj visela je kot sedela ...
Bolnica je potegnila dim, dva ... in še nekaj dimov. In še nekaj.
Počasi je pokadila večji del cigarete ...
Potem sta Meta in Hana odpeljali bolnico nazaj v sobo. Bila je mirna. Ko sta jo preložili z vozička na posteljo, so bolničine roke padle po postelji ... V njih ni bilo čisto nič moči. Bolnica je obležala, ne da bi premaknila kakšen ud. Bolezen je popila vse moči.
"Lahko noč, dobro se spočijte!" sta z Meto voščili gospe.
Ko je Hana naslednjič prišla na oddelek, je bila soba na koncu hodnika prazna.
Morda je bila tista cigareta med zadnjimi materialnimi veselji v bolničinem življenju, je pomislila ...
"Je mirno umrla?" je povprašala druge.
"Je!"
Lepo, kako lepo, da je odšla v miru.
Gospa, počivajte v miru!
Hana je pohitela proti sobi.
Bolnica v tisti sobi je postajala zadnje čase vse bolj in bolj slabotna.
Hana ji je pomagala, ko je potrebovala pomoč pri umivanju, oblačenju.
Sicer se bolnica ni veliko pogovarjala, verjetno je razmišljala notri v sebi. Ali pa je preprosto pritisnila na gumbek in vključila televizijo. Jo je zbrano gledala? Morda.
Na vsake toliko je pozvonila, da ji kdo pride pomagat za ven. Da ji pomaga na voziček, da gre lahko pokadit cigareto.
Hana je počasi vse bolj in bolj videla, koliko nekaterim ljudem pomeni cigareta.
Morda največ od vsega materialnega.
Včasih je kakšen bolnik precej v svojem svetu, potopljen v svoje misli, bolj kot ne z duhom odsoten, toda ostaja mu največja želja, največja materialna želja: cigareta.
Morda pomeni cigareta prijatelja ...? Nekoga, ki človekovo osamelo dušo poboža?
Vsak človek se srečuje tudi s samoto. Tudi tisti, ki je obdan z ljudmi. Tudi tisti, ki ima okrog sebe ljudi, ki ga imajo radi.
Vsak človek nujno potrebuje tudi samoto. Da zori sam v sebi. Da se lahko sooča sam s seboj.
Tako čuti Hana.
Če je mogoče, ugodi bolnikom, ko si tako zaželijo cigareto ...
Čeprav je absolutna nekadilka, je začela razumeti, kaj cigareta pomeni kadilcu.
Vse te misli so Hani polnile glavo, ko je pohitela proti sobi.
"Mama! Mama!" je bolnica še vedno ječala.
Hano je spreletelo ...
Prikradel se je tih spomin ... na prijateljico, ki je umrla pred precej leti. Hana je ni videla zadnje tedne; ko sta se videli nazadnje, je Hana čutila prijateljičino moč, voljo, veselje do življenja. Veselila se je operacije, ki jo je čakala, ta operacija naj bi ji vrnila prvotno stanje na nekem organu ... Potem je Hana slišala, da je operacija odpadla, srečali se pa nista več. Pomislila je, da je mogoče za operacijo prepozno ... In kar naenkrat jo je presenetila vest, da je prijateljica na hitro umrla. Umrla? Takole pri nekaj čez štirideset letih ...?
Šla je na pogreb. Podala roko mami pokojne, možu, otrokom, ki so bili sošolci njenih otrok. Najmlajši je bil še v vrtcu.
Tako težko ji je bilo.
A potem enkrat je srečala mamo pokojne prijateljice. In mama je pripovedovala o hčerki.
In povedala je, da jo je nekega večera hčerka poklicala po telefonu in ji rekla: "Jezušček prihaja pome!"
Naslednjega dne je hčerka umrla. Hani je bilo toplo pri srcu, ko je mama tako mirno in ljubeče pripovedovala o pokojni hčerki.
Posebej so ji ostajale v srcu tudi njene prijateljičine zadnje besede mami: "Jezušček prihaja pome." Prijateljica sicer sploh ni hodila v cerkev.
In zdaj, ko so po bolnišničnem hodniku plavale jokajoče besede: "Mama, mama!", se je budil spomin. Hana je imela občutek, da se dogaja v srcu bolnice nekaj podobnega. Misli o odhajanju. Čutiti je bilo strah ... Negotovost.
Pristopila je k postelji: "Gospa, kličete mamo ..."
Tišina.
Hana je položila roko na bolničino dlan.
"Kje je mama?"
"Ni je ... umrla je ... Pred enajstimi leti."
"Vi jo kličete ... Bi radi, da pride mama?"
"Ja ..."
"Saj mama je z vami! Kar pokličite jo še, kar povejte ji, kako se počutite! Kar povejte ji, da vas je strah! Nič ni narobe, da tako čutite. Vsakega človeka je kdaj strah. Sploh, ko je pred njim kaj zelo težkega."
Bolnica se je počasi umirjala.
Hana je potem delala pri drugih bolnikih.
Prišla je Meta: "Hana, gospa iz sobe na koncu hodnika bi rada kadila ..."
"Joj, pa saj ne more ven. Preslabotna je," je rekla Mira. "Kdo jo bo pa držal, varoval?"
"Jo bom jaz!" pravi Hana.
"Pa daj!"
Hana in Meta sta šli k bolnici v sobi na koncu hodnika.
"Cigareto!" je zaprosila bolnica.
"Boste zmogli, da vas peljeva ven?"
"Ja."
"Pa dajmo!"
Bolničino telo je bilo krhko, nežno, slabotno, čisto brez moči. Zelo zelo shujšano.
Z Meto sta jo dvignili in preložili na voziček.
"Nate, tukaj je še vaše bogastvo!" se je Hana posmejala, ko je cigarete in vžigalnik dala v naročje bolnici, zamotani v odejo.
Zunaj je bilo hladno, pihal je veter.
Hana je ponudila bolnici cigareto. Videla je, da je ne zmore vzeti sama. Vzela jo je iz škatlice in ji jo dala med ustnici. Prižgala je, z dlanjo varovala plamenček, da ga veter ne bi ugasnil. Bolnica je bila resnično brez moči, niti cigarete ni mogla obdržati v ustih, kje šele držati. Z Meto sta podpirali bolnico, da je sploh ostala približno pokonci. Bolj visela je kot sedela ...
Bolnica je potegnila dim, dva ... in še nekaj dimov. In še nekaj.
Počasi je pokadila večji del cigarete ...
Potem sta Meta in Hana odpeljali bolnico nazaj v sobo. Bila je mirna. Ko sta jo preložili z vozička na posteljo, so bolničine roke padle po postelji ... V njih ni bilo čisto nič moči. Bolnica je obležala, ne da bi premaknila kakšen ud. Bolezen je popila vse moči.
"Lahko noč, dobro se spočijte!" sta z Meto voščili gospe.
Ko je Hana naslednjič prišla na oddelek, je bila soba na koncu hodnika prazna.
Morda je bila tista cigareta med zadnjimi materialnimi veselji v bolničinem življenju, je pomislila ...
"Je mirno umrla?" je povprašala druge.
"Je!"
Lepo, kako lepo, da je odšla v miru.
Gospa, počivajte v miru!
Galerija (1)
Srčne zgodbeKapljice ljubezni
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
