V prvi razred sem hodila v grad

Včeraj se je začela šola. Pa se ob tem utrinjajo spomini na "nekoč". Na tedaj, ko sem sama začela hoditi v šolo.

...

Malo ljudi je imelo "srečo", da je hodilo v grajsko šolo, jaz pa sem!

Polhovgrajska (ja, zakaj neki so pogruntali polhograjska, kdo je pojedel tisti "v"), sprejmem pa "pograjska" šola (tako smo vedno rekli: pograjska šola, Pograjci - prebivalci vasi) je bila pred dobrimi štirimi desetletji še v gradu! Tamle zgoraj levi dve okni sta bili moj 1. razred! Sicer so bile razpoke v stenah, stropu, spominjam se, da so nekaj govorili o potresni (ne)varnosti. Tako smo se učenci selili (ko sem bila jaz v 2. razredu) v takrat novo zgrajeno šolo, ki je na drugem koncu vasi.

Zdaj je grad obnovljen in ga uporabljajo za razne koristne dejavnosti. Ne spomnim se pa kaj dosti glede lastništva, vsekakor so bili nekoč grofje Blagaj. Po enem od njih (po Rihardu) ima ime rožica blagajev volčin (fotka od tu):

Na desni na obzidju je podoba Marije z Jezusom, nekoč prej v "davnih časih" pa je bila na tem zidu tusi sončna ura - zame posebno nerazumljivo čudo, mislila sem, da je pokvarjena! Ko nam pa najbrž noben ni razložil, da v tem primeru dela sonce - najbrž je pa tudi kakšen del sončne ure manjkal ;)

Zdaj se tale moja prva šola lepo vidi, moj razred tudi. V gradu sta bila tedaj tudi muzej in galerija slik. Otroci vozači smo čakali na avtobus v pionirski sobi, ki je imela izhod skozi okno na tale vrt (ne vem, kakšen vrt je zdaj, tele slikce so izpred nekaj let).

To je bil praznik, iti skozi okno ven! Nekaj časa je v tem vrtu bila ena srnica! Samo takrat mi nismo bili več v tej šoli. V pionirski sobi je bila krušna peč, v kateri so kuharice pekle kruh! In ta pridni s(m)o se menjavali pri ležanju na peči!

Tole je slavni Neptunov vodnjak! Ravno je obnovljen! In zadaj je turn, stolp, zvonik. Menda je tedaj, ko je bila tukaj osnovna šola, hodil dežurni učenec tja zvonit za odmor ... Tako so pravili večji učenci.

Na prejšnji fotografiji čisto tam za zadnjim kipom je čebelarski dom in pred njim pot na Goro oz. na Svetega Lovrenca. Mi smo rekli: Gura. Pa še G ni G, temveč nekaj, kako že, brez pripornika ali nekaj takega, in tako se sliši podobno H-ju. To je narečna posebnost rovtarskega dialekta. Vsaj nekaterih delov, horjulske skupine (kamor spada Polhov Gradec), idrijske ...

No, kralj tega vodnjaka - osrednji kip!

Še pogled z druge strani.

In zadaj vidimo vhod v grad. V mojo bivšo šolo.

V gradu se sedaj dogajajo razne prireditve, glasbene, morda so tudi še Mozartovi dnevi (enkrat na mesec) Pred nekaj leti sem tukaj prvič slišala didžeridu, avstralsko glasbilo domorodcev (Aboridžinov) ...

No, v gradu je tudi muzej, naselje je staro, izkopanine so tudi iz rimskih časov. Moja bivša učiteljica Jožica Kavčič je vložila v raziskovanje zgodovine kraja dušo in telo!

Še pogled nazaj proti gradu, grem v grajski park. Zgornji dve okni na desni bivši 1. razred! Spodnja okna desno so okna bivše pionirske sobe.

Levo okno spodaj okno šolske knjižnice. Zdaj je tukaj muzej.

Obrnem se proti parku! Tukaj smo imeli telovadbo, če je bilo suho in ne premrzlo. Vendar ni bilo nič kaj urejeno. Bil je pač travnik, potke, grmovje. Hišice zadaj ni bilo. In tam na koncu je bilo zemljeno igrišče, kjer se je kar kadilo, ko smo se igrali petelina ali pa med dvema ognjema.

Tam zadaj na desni in levi smo imeli smučarski tečaj, na desni začetniki, položni travniki takrat (zdaj je njiva), se spomnim, kako sem se ustavila, ko nisem znala zaviti in me je zaustavila žica pašnika! Na levi pod Starim gradom (zdaj pravijo Kalvarija, če utegnete, pojdite pogledat, lepo je tam gor!) pa so smučali boljši, je kar strmo.

Če je bilo mokro in mrzlo, smo šli v telovadnico par minut daleč v neko zgradbo pod župnijsko cerkvijo (Marijin dom), ki so jo vzeli cerkvi in tam je bila naša telovadnica - velika toliko kot kakšna večja učilnica.

Tale vodnjak je bil tudi že takrat, samo najbrž ni nič špricalo!

To je stoletna lipa, ja, slavna je, je v knjigi stoletnih lip. V času mojega otroštva in še kar dolgo potem so vodile strme stopnice v krošnjo, kjer je bil podest s klopicami in morda tudi mizico.

Ga ga ga ga ga ga ga ga ga ga ga ga ... In Polhovgrajska gora ali Sv. Lovrenc ...

... kakšne pol ure ali morda tri četrt poti je do gor ... Gor in na Grmado smo hodili za šortne dneve ... Poleti pa k maši, za svetega Lovrenca je bila na Gori tam maša. Tam so našli marsikaj iz starih časov. Pod cerkvico je Turška dolina, kjer so premagali Turke.

Še zadnji pogled nazaj proti gradu in odpeljemo se naprej proti mojemu nekdanjemu domu.