V polsnu v zarji spoznanja

Nihče vam ne more ničesar razodeti,

razen tega,

kar v polsnu že leži v zarji vašega spoznanja.

(Kahlil Gibran)

Mnogokrat se zgodi, da nas kdo kaj vpraša, glasno razrešuje svoje probleme. Toda v resnici mora vsak sam poiskati svoj odgovor. Najti ga mora v samem sebi, v svojem srcu ... Tisti odgovor bo res njegov.

Koliko lahko svetujemo, če nas kdo prosi za nasvet? Mnogokrat imamo takoj pripravljene rešitve, vse nam je jasno ... in niti ni tako čudno, saj morda lahko gledamo bolj objektivno, malo oddaljeno od samega problema ... Malo z distance ... Tak pogled z vrha, bolj od daleč ... je bolj pregleden, bolj stvaren, verjamem, da je božji, če je pogled prežet s toplino in empatijo in brez sojenja.

Vendar le človek, ki je v stiski, ve, kako se počuti ... Ko ni več, ko pride "ven", se mu lahko zdi otročje lahko, kar bi moral narediti ...

Včasih svetujemo, kaj narediti, tisti morda kima, naredi pa ... nič. Človeku se potem včasih upre, da sploh zapravlja čas s takim človekom. Ko ja imamo vsi tako malo časa ... in ga vedno dobro izkoristimo! :-)

Toda človek, ki nam pripoveduje svoje težave, morda potrebuje predvsem uho, ki ga bo poslušalo, morda ramo, na katero se včasih nasloni ... Morda niti ne sliši naših odgovorov, ker/če to niso njegovi odgovori ... Kolikor lahko pomagamo, je v tem, da poslušamo in da pomagamo najti njegove odgovore ...

Prav je, pa smo pripravljeni poslušati, toda pravi in edini reševalec problemov je tisti konkretni človek sam. Zato tudi ni treba imeti nobenih sodb in mnenj glede njegovega odločanja, niti občutka naše krivde, če tisti človek v stiski izpeljuje (po naše) slabe odločitve. Ker človek lahko najde samo tisto, kar "že leži v polsnu njegovega spoznanja". In tisto se mora roditi, potrebuje čas ...