V ogledalu sem opazila svojega moža!

Nekega dne sem se pogledala v ogledalo. Tako na hitro - kot ponavadi. Medtem ko sem se česala. Marsikdaj se niti ne pogledam. Nič kaj se ne posvečam temu, kako sem lepa ali pa ne, kako izgledam mlada ali pač ne ...

No, in tega dne me je nekaj prav pretreslo.

Namreč: dobila sem občutek, da me gleda moj mož ... Iz ogledala me je gledal moj mož! Na svojem obrazu sem spoznala poteze svojega moža. Izraz svojega moža.

Joj.

Prav šokiralo me je to.

Da sem jaz podobna svojemu možu!?

Je to dobro ali slabo?

Koliko enih misli se je utrinjalo!

Če je mož dober, potem sem lahko samo vesela podobnih potez. Ampak ... kaj pa če sem mu podobna v tazoprne poteze? :P

Včasih kdo reče, da so si stari zakonci podobni! In midva sva "skupaj" že kar veliko let, vsekakor oba že več kot polovico svojega življenja!

Kot bi me pogledal moj mož ... Kot bi opazila v ogledalu svojega moža. Izraz, ki ga vidim včasih na obrazu svojega moža! Izraz, ki sem ga včasih opazila na obrazu svoje tašče.

Ej, zanimivo, zanimivo!

Torej: dejstvo je, da si z možem postajava podobna.

Verjamem, da bova skušala iz naju kot posameznikov in iz naju kot skupnosti "pridelati" vse najboljše. :)

Rasti in zoreti skupaj, a vendar ohranjati sebe, svojo svobodo, svoje korenine, svojo unikatnost. Rasti skupaj, in vendar ne drugemu onemogočati sonce ...

Biti skupaj v dobrem in slabem. Biti skupaj kot dve drevesi, ki rasteta blizu, toda vsako zase, vsako zase ima sonce, ima zrak ... in ima kdaj tudi senco za oddih in počitek.

Kako me je nekoč pretreslo, ko sem tolikokrat hodila po poti mimo nekega divjega kostanja in ga vedno občudovala, nekega dne sem pa bila čisto pretresena, ker sem pod kostanjem zaznala, kako diši lipa! In tedaj sem šele ugotovila, da tik ob kostanju raste lipa, tik zadaj, nekako v "senci košatega mogočnega kostanja" in jaz sem lipo zaznala šele, ko je zacvetela in zadišala!

Želim si, želim vsakemu od nas, da je to, kar je. Če je divji kostanj, naj bo ;) In lipa naj bo lipa!

Omogočajmo sebi in drug drugemu, da smo to, kar smo!

---

Takole pravi K. Gibran:

Podarite si srca,
toda ne izročite jih drug drugemu v posest.
Kajti le roka Življenja zmore zaobseči vaša srca.
In bodite skupaj, pa le ne pretesno:
kajti vsaksebi stoje stebri v svetišču
in hrast in cipresa
ne moreta rasti
v senci drug drugega.