V moji novi hiški

Zdaj sem pa že nekaj časa tukaj, cela dva tedna.

Kar veliko let, skoraj 6, sem bila zvesto "doma" v Edivasi (nisem hodila veliko okrog) v hiški Od srca do srca in zdelo se mi je, da je nemogoče mojo ljubo vas zapustiti. Sem se res tudi kar zelo (po)trudila za odnose v vasi, dostikrat blažila prepire, včasih prestregla kakšen udarec, namenjen drugim ... tudi marsikakšnega dobila ... ker sem nekakšen trn v peti.

Vem to. Kajti kakšne stvari, ki jih kljub vsemu pripovedujem, so v običajni sredini "čisto mimo". Sicer vem, da še Jezus ni bil prerok v svoji deželi, kako bi bila jaz ...? No, nimam se za preroka - niti za prerokinjo ;-) -, sledim pa temu, kar vedno bolj in bolj spoznavam in vedno jasneje vidim: ljubezen je največ, kar imamo. Pa mir v srcu. Največ, kar moremo dati ... največ, kar nas more objeti. In to je to, o čemer skušam govoriti povsod, kjer sem. Na vseh svojih "delovnih" mestih ...

Vem, da se ljubezen vidi, čuti skozi življenje ... predvsem skozi življenje. Svoje preizkušnje skušam gledati skozi ljubezen ... vendar mi marsikdaj to ne uspe ... še ne uspe ... A vem, da je to edina pot. Edina pot upanja. Ljubezen, ki odpušča.

Rada imam barve in veliko mi pomenijo! Zato tudi večkrat obarvam svoje zapise ... včasih zato, da jih uskladim s fotografijami, včasih pa predvsem zato, da bi bralec lažje videl bistvene stvari. Pa tudi sama! To naredim največkrat, kadar gre za citiranje iz knjig, da so jasno vidni citati (kajti kakšnih izredno lepo izraženih misli si pač res ne morem lastiti, se pa čutim srečna, da smem imeti v svoji hiški tako lepe stvari), ali kadar gre za poučne teme ali pa teme, ki meni izredno veliko pomenijo.

Zelo si želim, da vas ... soblogerjev in bralcev, to ne bi motilo.

Še nekaj ... nikoli si nisem želela nikogar izriniti ... od nikjer. V življenju sem se veliko umikala, odstopala svoje mesto .... le redko sem se za kaj zares zagrebla ...

Na blogu sem se počasi navadila, da četudi napišem dolg post, s tem ne izrinem drugih. Torej "smem".

Malo se sprašujem, mučim (sama sebe) zaradi tega, ker iz prejšnje vasi prinesem kaj sem ... Zdi se mi, da imam tam veliko veliko zakladov. Pa jih ne želim sem prepeljati s tovornjakom priklopnikom, ampak peš prinesti v naročju ... rada nosim v rokah ... rada čutim ... rada se dotikam ... In to, kar sem napisala, ima zame posebno vrednost.

Zdaj prenašam eno za drugim sem, tisto, kar je posebej stvar srca ... tisto, kar ima splošno družbeno vrednost ... pa še kaj se najde. Kakšne stvari bodo mirno ostale tam ... ker pašejo edino tja. So avtohtone edivaške posebnosti. - Kakšna stvar tudi nima vrednosti, pa jo bom mirno pustila tam. Morda nekoč temeljito pospravila, reciklirala, vrgla na kompost.

Vsako stvar, ki jo prinesem v svojo novo hiško Sol zemlje, potipam, začutim spet, na novo, začutim, kako silno je živa, kako v njej utripa moje srce ... popiham z nje prah ... jo "restavriram", če je potrebno ... in postavim kot zaklad na poličko v svoji sobici ... ali na okensko polico ali posadim na vrt ...

Srčno upam, da vas ne moti preveč, če včasih prinesem v našo vas več stvari v enem dnevu. Nikogar ne bi rada ogrožala. S samo seboj in s svojo posebnostjo.

Vsaj 30 let že živim v veliki prostorski stiski, v tem času smo se velikokrat selili. In dobro vem, kako je seliti se v premajhne prostore. Morda sem prav zato posebej uživala tukaj čisto na začetku ... v prazni hiški.

Ampak prazna hiška postaja dom šele s tem, ko vanjo vnašamo sami sebe, svojo ljubezen, svoja hrepenenja ... In ko v svojih prostorih živimo to, kar smo.

Rada sem sama, marsikdaj, in zelo rada imam tudi družbo.

Vem, da je vzdušje v vsaki vasi odvisno od vseh sovaščanov ... Želim si sožitja z vami ...