V kateri sobi bi bila ti, če ...?
Mirno popoldne, bolniki počivajo, nekateri imajo obiske, na oddelku je spokojno.
Mirno popoldne, bolniki počivajo, nekateri imajo obiske, na oddelku je spokojno.
Sestri čistita sobo, ki se je izpraznila, pokojnega so odpeljali, zdaj sobo pripravljata za drugega bolnika.
Hana pripravi rjuhe in prevleke, pomisli, kateri vzorec blaga bi bil njej všeč.
Kolikokrat je že pomislila, kateri vzročki so ji ljubi, kakšnih pa nikoli ne bi izbrala za svojo posteljo! Seveda, rožasti, svetli topli odtenki in seveda modra, modra je njena večna barva!
Potem skupaj s sestro Darjo oblačita posteljo.
Pogovarjata se o bolnikih, o tem, kako se počutijo, kaj bo še potrebno danes narediti ...
Pa Hana naenkrat izreče misel, ki se ni prvič pojavila v njenih mislih:
"Katero sobo bi si izbrala ti, če bi zbolela in bi ležala tukaj?"
Darja je zaprepadena. "Daj, nehaj, Hana, pa kaj ti hodi po glavi!"
"Ja, nič takega, ampak včasih pomislim, katero sobo bi si izbrala, če bi lahko izbirala ..."
"Nehaj no!" Darja je krasna sestra, Hana zelo rada dela z njo, vendar se tokrat Darja ne želi kaj več pogovarjati. Hani se zdi, da jo je groza misli. Morda misli, da bi imela tako težko diagnozo, kot jo imajo bolniki v njihovi hiši.
Je zelo drugače delati z zelo bolnimi ljudmi kot čutiti breme težke bolezni sam? Kako morejo delati ljudje z bolniki, če se morda bojijo lastne smrti? Morda so zato še pozornejši?
Pa njo? Jo je strah bolezni, dolgotrajne bolezni, morda težko obvladljivih bolečin? Česa jo je najbolj strah? Smrti same ali umiranja? Čeprav se ji zdi, da bi kdaj kar umrla, ko se ji naenkrat nabere preveč težkega, vendar čuti, da ne bi rada umrla naenkrat, na hitro. Ne, res ne bi bila rada težak bolnik, za katerega bi morali drugi zelo skrbeti, a vendar bi želela vedeti, da je sedaj na tisti stopnji, ki je nekako zadnja na tem svetu.
Včasih, ko čuti neskončno utrujenost, pomisli, kako dolga je še pot pred njo. Pot tukaj.
Želela bi si, da bi se v miru ... ali pa tudi v nemiru ... morda tudi v solzah in prepletanju različnih čustev, tudi težkih, soočala sama s seboj in skušala predati svojim bližnjim popotnico, ki jo rojeva skozi vse svoje življenje: da je življenje vendar lepo! Ja, lepo, čeprav je včasih videti in čutiti vse kaj drugega kot lepoto bivanja!
Zanimiva je tudi misel, da bi jo negovali sodelavci. Ne, saj si tega ne želi. Ampak vendar ... kolikšno bližino zmorejo med seboj? Je nujna bližina? Ima krasne sodelavce, rada dela z njimi. A biti bolnik je vendar nekaj drugega.
Biti nag, biti lačen, biti z mokro ali polno plenico ... Prepustiti se, da poskrbijo zate drugi, ko sam ne moreš ...
Ko sama neguje bolnike, pazi, da bi bolnikom ne bilo nerodno, da jim ne bi bilo težko. Upošteva to, da so pokriti, kolikor je le mogoče.
Pa vendar je bolnik v rokah osebja še na drug način, ne samo s telesom.
Kam bi lahko skril svojo včasih zelo žalostno in ranjeno dušo? Hana gre včasih ob taki priložnosti na kakšen dolg samoten sprehod ... Včasih v tišino samotne cerkve ... A kam gre lahko žalosten bolnik? Pogosto še glave ne more zariti v blazino, sploh če se sam ne more niti obrniti.
Tako lepo je Hani, kadar bolnik čuti zaupanje do osebja - ko ve, da je sprejet tak, kot je - in ko ostaja povezan s svojimi bližnjimi ... ali pa se na novo poveže z njimi ... včasih še bolj kvalitetno, kot je bil ...
Tako lepo ji je, kadar čuti to zaupanje, kadar čuti, da se bolnik mirno poslavlja ... kadar ne joče več za tukaj ... kadar se prepušča Življenju do zadnjega diha - v zaupanju, da bo vse dobro!
Hana pripravi rjuhe in prevleke, pomisli, kateri vzorec blaga bi bil njej všeč.
Kolikokrat je že pomislila, kateri vzročki so ji ljubi, kakšnih pa nikoli ne bi izbrala za svojo posteljo! Seveda, rožasti, svetli topli odtenki in seveda modra, modra je njena večna barva!
Potem skupaj s sestro Darjo oblačita posteljo.
Pogovarjata se o bolnikih, o tem, kako se počutijo, kaj bo še potrebno danes narediti ...
Pa Hana naenkrat izreče misel, ki se ni prvič pojavila v njenih mislih:
"Katero sobo bi si izbrala ti, če bi zbolela in bi ležala tukaj?"
Darja je zaprepadena. "Daj, nehaj, Hana, pa kaj ti hodi po glavi!"
"Ja, nič takega, ampak včasih pomislim, katero sobo bi si izbrala, če bi lahko izbirala ..."
"Nehaj no!" Darja je krasna sestra, Hana zelo rada dela z njo, vendar se tokrat Darja ne želi kaj več pogovarjati. Hani se zdi, da jo je groza misli. Morda misli, da bi imela tako težko diagnozo, kot jo imajo bolniki v njihovi hiši.
Je zelo drugače delati z zelo bolnimi ljudmi kot čutiti breme težke bolezni sam? Kako morejo delati ljudje z bolniki, če se morda bojijo lastne smrti? Morda so zato še pozornejši?
Pa njo? Jo je strah bolezni, dolgotrajne bolezni, morda težko obvladljivih bolečin? Česa jo je najbolj strah? Smrti same ali umiranja? Čeprav se ji zdi, da bi kdaj kar umrla, ko se ji naenkrat nabere preveč težkega, vendar čuti, da ne bi rada umrla naenkrat, na hitro. Ne, res ne bi bila rada težak bolnik, za katerega bi morali drugi zelo skrbeti, a vendar bi želela vedeti, da je sedaj na tisti stopnji, ki je nekako zadnja na tem svetu.
Včasih, ko čuti neskončno utrujenost, pomisli, kako dolga je še pot pred njo. Pot tukaj.
Želela bi si, da bi se v miru ... ali pa tudi v nemiru ... morda tudi v solzah in prepletanju različnih čustev, tudi težkih, soočala sama s seboj in skušala predati svojim bližnjim popotnico, ki jo rojeva skozi vse svoje življenje: da je življenje vendar lepo! Ja, lepo, čeprav je včasih videti in čutiti vse kaj drugega kot lepoto bivanja!
Zanimiva je tudi misel, da bi jo negovali sodelavci. Ne, saj si tega ne želi. Ampak vendar ... kolikšno bližino zmorejo med seboj? Je nujna bližina? Ima krasne sodelavce, rada dela z njimi. A biti bolnik je vendar nekaj drugega.
Biti nag, biti lačen, biti z mokro ali polno plenico ... Prepustiti se, da poskrbijo zate drugi, ko sam ne moreš ...
Ko sama neguje bolnike, pazi, da bi bolnikom ne bilo nerodno, da jim ne bi bilo težko. Upošteva to, da so pokriti, kolikor je le mogoče.
Pa vendar je bolnik v rokah osebja še na drug način, ne samo s telesom.
Kam bi lahko skril svojo včasih zelo žalostno in ranjeno dušo? Hana gre včasih ob taki priložnosti na kakšen dolg samoten sprehod ... Včasih v tišino samotne cerkve ... A kam gre lahko žalosten bolnik? Pogosto še glave ne more zariti v blazino, sploh če se sam ne more niti obrniti.
Tako lepo je Hani, kadar bolnik čuti zaupanje do osebja - ko ve, da je sprejet tak, kot je - in ko ostaja povezan s svojimi bližnjimi ... ali pa se na novo poveže z njimi ... včasih še bolj kvalitetno, kot je bil ...
Tako lepo ji je, kadar čuti to zaupanje, kadar čuti, da se bolnik mirno poslavlja ... kadar ne joče več za tukaj ... kadar se prepušča Življenju do zadnjega diha - v zaupanju, da bo vse dobro!
Galerija (1)
Srčne zgodbe
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
