Utrinek ob gladovni stavki Ladislava Trohe
Nesem Ladislavu Trohi malico. Potem me preblisne, da on vendar ne je ... da gladovno stavka. On ne potrebuje take hrane ... Kakšno hrano pa potrebuje ...? Ugotovim, da sem san
Nesem Ladislavu Trohi malico. Potem me preblisne, da on vendar ne je ... da gladovno stavka. On ne potrebuje take hrane ... Kakšno hrano pa potrebuje ...?
Ugotovim, da sem sanjala.
Morda odsev ob tem, ko je V. Troha povedal, kako so objavili fotografije, kako on pije ... kot nekakšno diskreditacijo gladovnega štrajka?
...
Vsekakor mi je včerajšnje pozno popoldne pustilo močan vtis ...
Z mojim možem sva obiskala Ladislava Troho, ki gladovno stavka pred vladno palačo.
Med potjo tja sem razmišljala, kako čudni smo ljudje, prebivalci naše države (ali pa je vsepovsod tako?). Smo brezčutni? Lahko pustimo nekoga, da umre? Saj se je odločil sam?
Kako je mogoče, da lahko mirno dihamo naprej, jemo, pijemo, jamramo, kako težko je v državi, hodimo mirno na počitnice, če nam družinski proračun to omogoči .... hkrati pa morda le vemo, da se je nekdo, ki mu ni vseeno za Slovenijo, odločil zanjo trpeti, morda celo umreti ...?
Je svobodna domovina samo po sebi umevna, imamo pravico do nje ... pravico brez dolžnosti?
Kje so tisti, ki se že cela desetletja hvalijo, kako so se borili zanjo? Pa kako bi bili brez nje, če njih ne bi bilo? Kako so zadovoljni s svojimi privilegiji, s svojimi stolčki ... joj, mene je vedno sram, kadar imam morda kaj več kot kdo drug ... kadar imam občutek, da mi je bilo dano nekaj, česar morda nisem zaslužila. Tako težko razumem, da kakšni ljudje mirno poberejo vse, kar je mogoče ... kaže, da brez slabe vesti - čeprav o vesti veliko govorijo ...
Če bi v resnici tedaj živeli bratstvo, o katerem mnogi pojejo na ves glas še danes in jokajo za Jugoslavijo in si jo želijo nazaj, potem bi tedaj, pred nekaj desetletji, sploh ne hrepeneli po svoji domovini, po Sloveniji .... Ampak to našo ljubo Slovenijo, ki smo jo vendar izglasovali in jo dobili, so začeli voditi "demokrati", ki so vedno vladali. Ki niso znali sprejeti drugačnosti. Tiste drugačnosti, ki se je cela desetletja morala skrivati. Ker je bila nezaželena, prepovedana.
Drugorazredni državljani ... Ki so bili in so še ... Drugorazredne teme ...
Tisti pomladniki, ki so prišli "gor", se mi zdi, so bili preponižni (in taka ponižnost ni dobra, medtem ko je ponižnost sicer zdrava, dobra, potrebna), preprijazni s prejšnjimi voditelji, niso znali presekati nenujne vezi pred "prej" in "zdaj".
Poleg tega najbrž nihče ni bil naučen voditi ...
No, v naši državi je mnogo nezadovoljnih ljudi ... ki pa v glavnem potrpežljivo čakajo ... morda predvsem z občutkom nemoči ... Vendar ... živimo, dokler upamo. Ko ne upamo nič več .... morda nismo več živi ...
Pa kako bi človek dopovedal Državi, da misli resno?
Večina ljudi - kot se meni zdi, ki seveda nisem povsod zraven in tudi medijem ne prisluhnem kaj dosti, slišim predvsem neposredno - ima ogromno pritožb čez državo, čez vse politike, (vendar, se zdi, niso pripravljeni narediti ničesar drugega, kot govoriti čez državo in vse politike), hkrati jih je vse več, ki ne verjamejo, da se splača iti na volitve. In so ljudje, ki imajo zaradi govoric, ki so jih slišali, slabo mnenje o določenih politikih, ne da bi se kaj dosti sploh zanimali, za kaj gre v resnici. In nekaterim politikom vedno verjamejo, ne glede na vse.
Sicer ... res je, marsičesa tudi sama ne poznam ... vsaj ne do dna.
Tako sem razmišljala med potjo na Gregorčičevo (kako pomensko: na Gregorčičevo - seveda ob tem mislim na Gregorčičevo pesnitev Soči), kjer bivakira (ne, ni mu bivaka postavil župan Janković, kot so nekateri rekli) in gladovno stavka Ladislav Troha. Ob pisanju so se mi prepletle z mislimi od prej tudi misli od "tam" in od "potem".
Tudi sama večkrat pomislim, koga sploh voliti, kaj se sploh da narediti, soočam se s kakšnimi stvarmi v naši državi, ki me zelo bolijo ...
A vendar na nek način vendar Upanje je. Tudi nikakor ni vseeno, kako imamo pospravljeno našo preteklost. Na čistih temeljih se gradi močna zgradba. Sprava je več kot "sori" in objem na hitro. Ali pa celo Judežev poljub. Koliko Judovih poljubov se ponuja dan za dnem v naši Sloveniji ...
Mislim, da sem razumela! Gre za mnogo več kot "samo za enega človeka", ki "trmasto" vztraja pri postu. Gre vendar za vse nas, za našo domovino, da bo res naš dom ...
http://www.ednevnik.si/entry.php?w=deprofundis&e_id=187367- Medijska blokada
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
