Ustrelim te ... v glavo (2)
Toliko snovi je v zvezi z nasiljem v igrah, predvsem računalniški, da ne gre v en sam prispevek!
Moj vir je tokrat revija Aura (9/2010), prispevek z naslovom Od otroka do morilca je napisal Walter Koren.
Znanstveniki in strokovnjaki svarijo pred tem, ko otroci toliko presedijo pred televizorji in računalniki, nekateri menda tudi več časa, kot so v šoli. Pravijo, da to škoduje možganom in duši in žal more v skrajnih primerih voditi v to, da nekateri otroci postanejo pobesneli morilci.
Ubijalske igre so prave mine za dušo. In temu rečejo "igra". Če je samo igra, potem ni nič takega, če enega počiš? Pri "igrah", kot so counter strike, doom, call of duty, halo, crysis, grand theft auto IV, manhunt in drugih (prepis iz Aure od 9/2010), se igralci urijo sistematično in ekscesivno ubijati z različnim orožjem, od brzostrelk do verižne žage. (Pri 17-letnem fantu, ki je l. 09 v Nemčiji ubil 15 ljudi, 11 pa jih je moralo v bolnišnico, so našli med drugim counter strike.)
Igre, v katerih morijo, izhajajo iz poklicnega programa za urjenje ameriške armade. Z njimi vadijo tehniko streljanja, natančnost zadevanja v tarčo in neposreden odziv na nasprotnika, ki se pojavi nenadoma. Tako se vojaki odvadijo občutljivosti in se privajajo na ubijanje - prirojena zavora ubijati lastno vrsto počasi odpade.
Dave A. Grossman, vojaški psiholog in podpolkovnik, je l. 1998 pustil svoje predavateljsko mesto na vojaški akademiji in ustanovil Killology Research Group in začel proučevati ubijanje. Pravi, da so za ubijanje potrebne tri stvari: orožje, znanje in voljo za ubijanje. In videoigre zagotavljajo dve od teh: znanje in voljo.
V 2. svetovni vojni so se ameriški vojaki urili na tarčah, toda mnogi se na fronti vendar niso uspeli odločiti, da bi pritisnili na petelina. "Zato smo razvili simulatorje za ubijanje," pravi Grossman. Okrogle tarče so nadomestile tarče s podobo človeka. In to se je izkazalo za zelo učinkovito.
Tudi policija uporablja takšne "simulatorje za ubijanje", seveda jih posvarijo, da lahko streljajo le v skrajni sili. Toda marsikdo tega svarila ne pozna. Sodobne igre tudi silijo v hitre odločitve, hitro streljanje (čas priganja), saj je sicer človek sam "ubit".
Otroci na računalnikih streljajo vse, kar jim pride pred cev. Takšni vedenjski vzorci se razvijejo v avtomatizem, ki se ob stresu takoj sproži. Mladostniki, ki povzročijo pokole, se praviloma hočejo maščevati enemu konkretnemu človeku, ki jih je prizadel. Toda ko začnejo streljati, se ne morejo več ustaviti. Tako včasih streljajo celo na svoje prijatelje.
Česar se človek igraje nauči na računalniku, potem, če je v stresu, samodejno ponavlja, ne da bi sploh kaj razmišljal o tem.
Tem mladim, ki so kar naprej na teh igrah, tudi manjka stik z realnostjo. Tako včasih ti ljudje sploh ne čutijo več zadržka ob ubijanju, čutijo pa veselje in užitek.
Raziskave kažejo, da se igre vse bolj izpopolnjujejo in postajajo vse bolj realistične. Pri skupinskih igrah (menda te igre igra dnevno pol milijona ljudi po vsem svetu), kjer so ekipe nasprotnikov, je nevarnost, da se zasvojijo prav osebe, ki so v realnem življenju zelo odgovorne in pripravljene vedno pomagati. Skupni določen cilj povzroča skupinski pritisk.
Izdelovalci iger trdijo, da pravo in virtualno nasilje ni povezano. Proučevalci te problematike pa so te trditve že večkrat ovrgli. V neki šoli so učencem razložili o vplivu teh iger in večina učencev je igre opustilo, nasilje se je znižalo za 40 %!
Na univerzi Indiana so posnetki možganov pokazali, kaj se dogaja v možganih otrok, ki pogosto ali redno igrajo nasilne videoigre. Delovanje njihovih možganov postane zelo omejeno, veliko možganskih predelov je temnih, se kar izklopijo (v njih ne poteka nobena dejavnost), medtem ko so možgani otrok, ki ne igrajo takšnih nasilnih iger in ne gledajo nasilnih prizorov, pisani in polni dejavnosti.
Povsem izklopljen je sprednji del možganov, v katerem poteka velik del razmišljanja. Dejaven je samo limbični sistem, čustveni del možganov. Tako iz razumnih bitij igralci teh iger postajajo bitja, ki jih vodijo afekti in se učijo ubijati, ne da bi pri tem zavestno presojali svoja dejanja.
D. Grossman pravi (že l. 2002), da televizijska industrija v vsej človeški zgodovini najbolj sistematično dezinformira. Tudi zato, ker ne obsodi videoiger, saj če bi jih, bi potem bile verjetno na vrsti televizijske nasilne, brutalne vsebine in zato verjetno pustijo videoigre pri miru.
In eni govorijo, da vsebine z ekranov ne vplivajo na ljudi.
Znanka, katere otroci so veliko gledali Telebajske (oja, ne hvalim jih, Telebajskov, govorim le o neposrednem vplivu na neke otroke), je rekla, da so se njeni otroci začeli tedaj kar naprej objemati. Prav tako kot se kar naprej objemajo Telebajski. Pred tem se pa znankini otroci skoraj niso objemali.
Če bi imele tako imenovane igre drugo ime, zanje primernejše: simulatorji za ubijanje, bi mogoče vplivalo na uporabnike teh "iger". Raziskave kažejo, da otrok do svojega 18. leta vidi v medijih povprečno 200 000 nasilnih dejanj in 40 000 umorov.
Raziskave kažejo tudi to, da človek (posebno tak z razvijajočimi se možgani), ki je neprestano izpostavljen prizorom groze (in ti se nalagajo v podzavesti), sčasoma otopi in se nekateri začnejo celo veseliti trpljenja drugih.
Z igrami se zmanjšuje občutljivost za trpljenje, zmanjšuje se sočutje do človeka. Manj je socialnega vedenja. Igre krepijo sovražnost in jezo.
Vprašajmo se: Kaj igrajo naši otroci na računalnikih? Česa se učijo?
Prvi del: Ustrelim te!
Galerija (1)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
