Ustrelim te ...

Od vedno sem čutila, da je to slabo.
Da je nekaj zelo slabega, če kdo na drugega strelja. Če se kdo spravi nad drugega.
Od vedno me je stisnilo, ko sem videla ali slišala za kakšno tako nasilje.
Od vedno so se mi zdele pištole in puške nekaj grozno groznega.
Ko sem bila v srednji šoli, smo morale tudi dijakinje srednje zdravstvene šole v okviru šolskega predmeta obramba in zaščita iti na strelišče in v tarčo streljati s puško.
Kakšen odpor sem imela. Čeprav mi je bil izziv streljati - da se preizkusim v sposobnosti natančnega streljanja.
Glede na sošolke nisem bila slaba v ciljanju na tarčo. Tako da sem dobila še kar lepo oceno.
Tudi nisem imela fizičnih posledic streljanja na sebi - kot nekaj sošolk, ki so imele obdrsane rame, ključnice, vratove, nekatere so celo jokale.
A vendar - bilo me je groza, da bi se približal tarči kakšen človek. Kaj pa če bi tedaj kakšen na naši strani ustrelil?
Od vedno sem odklanjala strelne igrače. No, pikado imamo. To sprejmem, je tudi izziv, toda vedno moramo natančno videti, da ni kakšne nevarnosti, da bi se komu kaj zgodilo. Da bi kdo stal blizu tarče in bi kakšen strelec zgrešil in zadel napačen cilj.
Tudi loke včasih delamo, a streljamo spet ne v ljudi.
Nikoli nisem kupila igrače, ki bi predstavljala orožje. (Na oddelkih z igračami sem se počutila zelo prizadeto ob kupu pušk, pištol in podobne navlake. Oddelki z igračami so izgubili svoj čar - zaradi nasilnih igrač in kiča.) Niti nisem sprejela, če je kdo take igrače prinesel k nam. (Sicer so otroci včasih kaj pritihotapili.)
A fantje so ponavadi kar željni teh vrst igrač. Razumem, da fantki iščejo palice, vejice, da mečejo, ciljajo, da imajo radi bum-bum ... a nikoli ne bi spodbujala otroka v tem početju, če bi kakorkoli vleklo na streljanje v pomenu ubijanja. Po moje je to spet del fantovske narave, del, ki je ostal iz pradavnine, ko so bili moški lovci. Recimo, da je to spet tisti "repek" od Y. (Moški - XY, ženska XX) Torej zdi se mi, da je naravno, da je (posebno fantom, moškim) izziv biti dober strelec (navsezadnje v množici spermijev le najboljši osvoji jajčece!), toda ... sprejmem, če gre za športno udejstvovanje.

...

In zdaj sem pri računalniških igrah.
Seveda marsičesa ne poznam, tako da ne morem govoriti predvsem iz lastnih izkušenj.
Naj mi drugi še tako govorijo, da je to na računalniškem ekranu samo igra, zame ni samo igra!
Kot tudi film, kjer se brutalno znašajo drug nad drugim, ni samo film!
Prepričana sem, da vse to grozljivo vpliva na podzavest - če morda res ne toliko na zavest samo.
Mislim, da "zdrav" človek nikoli ne bi nameril orožja proti človeku. Tudi v igri ne. Seveda je razlika med tem, če se nekdo brani ali pa če je napadalec. Velika razlika.
Neka raziskava s fronte je pokazala, da je nad 80 % ubitih vojakov imelo pri sebi puške, ki so bile nabite. Torej niso streljali ali pa ne toliko, kot bi lahko. Človek po naravi ne ubija svoje vrste! Tako je marsikdo tvegal, da je bil ubit sam - samo da on ni ubijal.

Če se spomnim na Kocbekov Strah in pogum, mi ostaja močan spomin na tisto, kako se je človek, ki je ostal zaprt v obkoljeni hiši (niso ga našli, ker je bil v bunkerju), odločal za to, da ubije stražarja ... Prvič, pravijo, je najtežje. Potem ...
Kaj pa (množični) morilci? Kako pridejo do tega, da lahko hladnokrvno postrelijo celo več ljudi? In mnogokrat sploh ne gre za to, da bi šlo za osebno doživete krivice in posledično za maščevanje. Pa četudi so nek povod kakšne osebno doživete krivice, žrtve so pogosto tudi popolnoma nedolžni ljudje.

Vpliv računalniških iger? Raziskave kažejo na močno povezavo med računalniškimi igrami in resničnimi morilci.
Take igre, kjer je najboljši tisti, ki strelja tako, da ubije, so menda izumili v Ameriki - z namenom, da izurijo vojake, armado.
Prej sem omenila ubite vojake na fronti, ki so umrli s polnimi puškami.
Torej, če je nujno ubijati (mene je groza ob takem hladnem ugotavljanju), je potrebno ljudi naučiti, da to delajo avtomatsko - da izključijo presojo. Da izključijo vsako misel, kaj lahko strel sploh pomeni.
Streljanje v tarčo je ena stvar. A če tarčo nadomestijo s tarčo-človekom in če je najboljši tisti, ki ustreli tako, da človeka takoj ubije, potem je jasno, da se tako ljudje učijo ciljati v "žive" tarče, v glavo, v zgornji del telesa.

Odrasli vojaki imajo svoja urjenja.
Pa otroci?
Otroci na računalnikih?
Na igrah, kjer so bolj uspešni, če več ljudi ubijejo? Če ustrelijo v glavo?
Je to samo igra???
Ni!!!!!
Vaja dela mojstra ...
Toliko govorimo in marsikaj tudi vemo o podzavesti. A streljanje naj bi bila pa samo igra?

...

Bo nadaljevanje, saj imam še precej za povedati. ;)

-----------

Drugi del: Ustrelim te ... v glavo (2)