Umirajoče drevo

Umirajoče drevo ... Mrtvo drevo?

Predlanskim sem opazila malo breskvico. Pojavila se je sredi grede s korenjem in čebulo in jaz sem jo pustila rasti. Katera neki je, zasejala se je sama, ampak katere vrste je, sem pomislila ... pa saj bom videla, ko bo malo večja - in sem se je veselila. Lani je pognala in se razbohotila. Malo sem jo obrezala in rasla je sredi grede v družbi zelenjave in mete in melise in še česa.

A ko sem jo letos pomladi obrezovala, ni izgledala dobro.

Saj je ozelenela, ampak ni izgledala dobro. Zelenela je, toda čutiti je bila "slabša".

In potem se je posušila. Odmrla.

Pustila sem jo sredi grede, ker okrog nje raste čebula in če bi zdaj pulila drevesce, bi poškodovala čebulo.

Pa ne samo zato. Na nek način ji dajem še eno šanso ... morda pa vendar ni čisto mrtva ...

Ko zalivam vrt, tudi suho breskvico zalijem ...

Gledam jo in se spomnim na marelico. Ki je lepo počasi rasla, a rodila nič. Potem sem jo nekega dne krepko obrezala (pred tem nisem upala, v obrezovanju sem še mlada). Silno lepo je pognala in rodila. Prvič rodila! Bili smo očarani!

Potem je prišla silno suha zima. Nekatere rastline so se čez zimo posušile. No, marelica je lepo prezimila in kot prvo drevo v našem vrtu razkošno zacvetela. Bila je kot nevesta, prelepa! In nakazali so se že drobni plodovi. Koliko veselja je bilo med nami!

Pa je prišla zmrzal, aprila, za veliko noč ... Nisem mogla obvarovat svoje lepe marelice.

Ko sem prišla ponovno na svoj 100 km oddaljen vrt, je bilo tam tako žalostno. Sveži nežni poganjki, ki so bili še pred kratkim polni življenja, so viseli navzdol kot zavese in plapolali v vetru ...

Prav žalostna sem bila.

Tudi druga drevesa so bila prizadeta, dva meseca sem opazovala kaki, in ga tiho vzpodbujala, naj vendar ponovno zaživi - potem je pa končno bili jasno, da je tisto hudo ledeno moro preživel.

Ampak marelica si ni nikoli več opomogla ... Sicer je pognala še nekaj poganjkov, enih par vej je ozelenelo, tudi odprlo se je nekaj cvetov ... Ampak ni mogla več ... Kot človek je bila, trudila se je, ampak ni mogla več ... In odmrle so še zadnje veje ... Počakala sva z možem do druge pomladi, ampak videla sva, da ne bo z marelico nič več.

...

In zdaj, te čase, gledam malo breskvico ... in mislim, kako je podobno s človekom.

Včasih pride kakšna huda "zima" ... tako huda, da ga ugonobi. Pa ni videti takoj. Morda živi še nekaj sezon, morda tudi še "rodi", sploh je na zunaj videti vse tako, kot mora biti ... a vendar ni več pravi ... Ne more več. Zima je bila premrzla, preveč v srce je segla ...

Vidim večkrat ljudi, ki me spominjajo na marelico in na breskvico ...

Včasih človek enostavno ne more več ...