Trinajst razlogov (za samomor)

Trinajst razlogov? Knjiga mi je dala misliti. Veliko.
Vznemirjala me je s tem, kako raste v neki mladostnici odločitev, da naredi samomor.
Ni morda Hanina zgodba nekako neverjetna?
To ... da je "samo" zaradi grdih govoric o njej v njej vse bolj rasla misel na samomor.
Da so "samo govorice" lahko tako pomembne, da človeka uničijo ...? Da mu izničijo veselje do življenja? Ja, samo govorice. Lažnive govorice.

Hana Baker (se) je izpovedala v kasetah, kako ji je hudo. V kasetah, ki jih je namenila 13 ljudem, 12 vrstnikom in enemu profesorju, da jih poslušajo drug za drugim - v določenem vrstnem redu, a šele po njeni smrti (tedaj se je že odločila). Trinajstim, ki so se je na nek način zelo dotaknili, nekateri predvsem zelo boleče, nekateri pa morda niso naredili toliko, kot bi mogoče lahko, niso pristopili, niso znali pristopiti. Niso hoteli biti vsiljivi (npr. Clay). Niso vedeli, da ji je tako zelo težko ...
Šele potem, ko "je ni bilo več", prepoznavajo znake samomorilnosti, ki jih je kazala.
A prej niso opazili.
Med prvimi stvarmi, ki so jo prizadele, je bila otročja objestna fantovska pogruntavščina o najlepši ritki v razredu (na šoli) in ker je "zmagala" njena, je bilo tako, kot da je ona to ... rit(ka), samo to. To in nič več. In kot da jo zdaj smejo prijeti za rit. Ona se je čutila ponižana.
Njen prijatelj se je začel družiti z nekom, ki mu ona ni zaupala.
Zakaj bi torej zaupala nekomu, s komer se druži?
Zakaj? Ker sem si točno to želela zase. Želela sem, da bi mi ljudje zaupali, kljub vsem stvarem, ki so jih slišali. (O njej so se namreč širile namigovalske govorice v smislu, kot da je "lahka" punca.) Poleg tega pa sem hotela, da bi me poznali. Ne stvari, za katere so mislili, da jih vedo o meni. Ne, hotela sem, da bi poznali pravo mene. /.../ In če sem si želela, da bi se ljudje tako vedli do mene, sem se morala sama do njih obnašati enako, je tako?
/.../ In potem ... no ... se priplazijo določene misli. Bom kdaj imela nadzor nad svojim življenjem? Me bodo tisti, ki jim zaupam, vedno odrivali in me suvali sem in tja?
Ena od "postaj", kjer se je Hani sesuval svet, je bila restavracija, kjer se je Hana sestala s fantom, ki ji je bil všeč. Ne vem, koliko je bil njegov načrt premišljen. /.../ In takrat se je njegova roka dotaknila mojega kolena. Takrat sem vedela. /.../ "Zakaj to počneš?" sem vprašala. /.../ ... si mi z roko segel za hrbet in me povlekel k sebi. /.../ Pod mizo sem se s prsti borila, da bi se znebila tvojih prstov. Da bi se rešila tvojega prijema. ... z očmi sem prosila, da bi mi kdo pomagal. - Pa so se vsi obrnili stran. - In še kolikokrat so se vsi obrnili stran, ko je bolj ali manj tiho prosila za pomoč. Oz. v glavnem na način, ki ga drugi niso razumeli. ... so mi za tisto mizo najbolj grozne misli na svetu prvič šinile skozi glavo.
Gospa Bradley, profesorica komunikacije med vrstniki (predmeta, ki je bil po mnenju večine učiteljev nepotreben, kajti: Hoteli so nas učiti gola trezna dejstva. Gola trezna dejstva so razumeli. /.../ namesto da bi nam pomagali razumeti same sebe ...), je vedela, kako učenci težko povejo drug drugemu kaj lepega. Pa tako je to potrebno! Zato je "izumila" za vsakega vrečko z njegovim imenom in od njega okrašeno, v katero je skrivaj kdorkoli lahko komu kaj napisal ... Kaj prijaznega. Kakšno spodbudo. Kaj, česar ni upal javno povedati.
A Hana je zdaj že dolgo čakala na kakšno sporočilo zase. Na kakšno spodbudo. Pa ni bilo nič. Vsi so dobivali sporočilca, samo ona ne, že dlje časa ne.
Prepričana sem, da je šola poslala k vam psihologe s polnimi rokami navodil, na kaj morate biti pozorni pri dijakih, ki morda razmišljajo o ... Tako željno je čakala na kakšno pisemce.
Začela je sumiti, da je nekaj narobe. Nemogoče je, da ne bi nihče pohvalil njene nove frizure. (Spremembe tudi lahko pomenijo, da ...) In čeprav ji je bilo nerodno, je sama sebi napisala pisemce in ga vrgla v svojo vrečko. Da se prepriča. In naslednji dan? Izginilo je! Tako je vedela, da resnično nekdo prestreza spodbude zanjo ... pa tako lačna je bila prijaznosti, pozornosti ... Morda se tebi ni zdelo nič takšnega, Zach. Zdaj upam, da razumeš. Potrebovala sem tista sporočila. Potrebovala sem vsako upanje, ki bi ga mi tista sporočila lahko dala. ... Ti si mi vzel to upanje.
Sporočilo, ki ga je napisala in dala v svojo vrečko in ga je vzel ven Zach, je napisala njemu, videla ga je, ko je vzel sporočilo ven (zasačila ga je pri tem). ... v njem sem priznala, da sem na točki življenja, ko bi si resnično lahko pomagala s kakšno spodbudo, ki bi mi jo kdo pustil v vrečki ...

Tam je visela tudi vrečka za profesorico, tja so metali učenci sporočila, predloge za naslednje pogovore itd. Hana je napisala sporočilo: "Samomor. V zadnjem času o tem razmišljam. Ne prav resno, a dejstvo je, da razmišljam o njem." ... sem ga napisala več kot desetkrat, preden sem ga oddala. Napisala, zmečkala, pa spet napisala ... Morda sem želela, da bi nekdo ugotovil, kdo je napisal sporočilo, in mi na skrivaj prišel na pomoč. Morda. Ne vem. Toda bila sem previdna, da se ne bi izdala. /.../ Nekdo je rekel, da bo težko pomagati, ne da bi vedeli, zakaj se ta dijak hoče ubiti. In še marsikaj so rekli, dokler ni rekel nekdo tisto, kar se je Hani zdelo, da si mislijo vsi: "Zdi se, da tisti, ki je to napisal, hoče le pozornost. Če bi bil resen, bi povedal, kdo je."
Nisem mogla verjeti.
V preteklosti so v vrečki gospe Bradley prihajala sporočila s predlogi za skupinski pogovor o splavu, nasilju v družini, varanju, plonkanju pri testu. Nihče ni vztrajal, da bi morali vedeti, kdo je predlagal ... Profesorica je nanizala razne podatke, toda debata se ni razvila. Potem je dijakom razdelila liste z možnimi opozorilnimi znamenji pri suicidalnem posamezniku. Ko je Hana prebrala med prvimi znamenji: nenadna sprememba videza, se je začela vleči za konice las, pred kratkim namreč se je postrigla ...
A nihče ni opazil ... nihče ni povezal ...
Hana je tudi pisala pesmi ... sebi za terapijo.
Če bi bila moja ljubezen ocean,
bi izginile celine.
Če bi bila moja ljubezen puščava,
bi videl samo še sipine.
Če bi bila moja ljubezen zvezda -
v temni noči edino svetlo.
Če bi moja pesem dobila krila,
bi me ponesla v nebo.

A potem je nehala pisati. Potrebovala sem odmor ... od sama sebe. In potem, po več tednih, se je vrnila k poeziji - da se osrečim. Napisala je pesem, ki je bila zelo priljubljena na šoli, o njej so se tudi pogovarjali pri angleščini. Napisala jo je potem tistega dne, ko se sošolci niso hoteli pogovarjati o samomoru, češ da ne vedo, kdo je tisti s suicidalnimi mislimi, in da itak samo išče pozornost. In to pesem ji je sošolec ukradel in jo objavil kot anonimno.
Delček:
/.../
Položi me
pod nebeški svod,
spoznaj me.
Ne glej me samo z očmi,
snemi
to masko iz mesa in krvi in
me glej
zavoljo
moje
duše.
Sošolci so pesem sekljali, pisali nanjo parodije ... To se ne zdi nič strašnega, kajne?
Ne, vam morda ne. Toda zame šola že dolgo ni bila več varen pristan. ... celo moje misli so bile izpostavljene posmehu.
Edemu od sošolcev, Clayu, je bila Hana zelo všeč, toda: Te priložnosti nisva dobila, ker sem se bal. Bal sem se, da pri tebi nimam šans.
Clay posluša kaseto za kaseto. Hana govori, sprašuje ... Je tvoj prijatelj, ki jo je posilil, še vedno tvoj prijatelj?
Hana pride k Tonyju, podari mu svoje kolo, češ da ga več ne potrebuje ... "Tega ne bom nikoli pozabil," reče in se obrne k meni. "Njen pogled, Clay, sploh ga ni umaknila. Kar gledala me je, naravnost v oči, in začela jokati."
Bila so znamenja, toda nihče jih ni razpoznal ...

Trinajst razlogov, trinajst ljudi. Izgovori na ljudi? So krivi, ker niso bili dovolj pozorni? Eni so bili razpuščeni, nesramni, drugi sočutni, plahi, tretji ...
Na nek način morda čudna zgodba, a po drugi prinaša pomembne stvari, ki jih je dobro vedeti, da smo lahko bolj pozorni.
Ko je nekdo na "nitki", ko komaj živi, ko z muko išče rešilno bilko, ga lahko samo malenkost zamaje, zruši.

Jay Asher: Trinajst razlogov, Mladinska knjiga, Založba 2012

http://www.drugisvet.com/in-blog-veritas/kako-prepoznati-samomorilno-vedenje.html
http://www.pogreb-ni-tabu.si/2012/08/kako-prepoznati-samomorilno-vedenje/?utm_source=rss
http://www.pogreb-ni-tabu.si/2012/06/samomor-zakaj/ -s te strani:

• 112 Reševalna služba
• 01 520 99 00 Klic v duševni stiski (med 19. in 7. uro zjutraj)
• 116 123 Zaupna telefona Samarijan in Sopotnik (skupna številka; 24h na dan)
• 080 12 34 TOM, telefon otrok in mladostnikov (med 12. in 22. uro)
• Pomoč je na voljo pri osebnem zdravniku, psihologu, psihiatru, v času akutne stiske tudi pri dežurni zdravniški službi

P.S.: Dolgo sem tole pisala, tudi zato dolgo, ker me je pravzaprav strah teme. Nisem vraževerna, toda ... Včasih se bojim, da se kaj zgodi, če o tistem razmišljam. Kot bi kaj priklicala s svojimi mislimi. - In še to: sama sem nekoč videla samomor, znanca; tudi sem prepoznavala znake ... A včasih je vse to tako težko, taka strašna teža, da upamo, da zadeva le ni tako huda, kot v resnici je ... - Ljudje, ki razmišljate o samomoru, ljudje, ki ne vidite izhoda, prosim, poskušajte povedati, poskusite najti ljudi, ki vas bodo slišali, razumeli ... vam stali ob strani. Taki ljudje so! Prosim!