Tri želje

Življenje me je nosilo in nosilo okrog, izgubila sem celo vesla (veslanje brez vesel) in se učila prepuščati se toku v upanju, da bo usmiljen z menoj ... Cilja nisem niti slutila, kje šele, da bi ga jasno videla ... Noč je bila. Iskala sem pot. Pravzaprav nisem bila več gotova sploh o jasnosti samega cilja ... Ko bi videla vsaj jasno nebo, tako pa v črni noči nisem razpoznala niti smeri neba. Srečnica bi bila, ko bi se toliko zvedrilo, da bi mogla opaziti zvezde.
Vihar me je v taki črni noči treščil na samotno obalo, kjer ni bilo nikogar. Dobro mi je delo, da imam spet trdna tla pod nogami, čeprav sem bila vsa obbutana in mokra in krvaveča ...
Zelo me je bolela noga. Niti premakniti se nisem mogla. A pod menoj je bilo nekaj, kar me je ostro bodlo, pa si nisem mogla pomagati. Počasi sem se pomikala s tistega ostrega bodečega mesta.
"Oh, ko bi kje bil kdo, ki bi mi lahko pomagal!" sem vzdihnila. V črni noči sem slišala svoj vzdihljaj.
Kako smešno, komu le govorim, sem pomislila.
"Kaj pa želiš?" se je oglasil v temi tik ob meni nestrpen glas.
"Kdo pa si?" sem prestrašeno vprašala ...
"Duh sem, Svetko Srečko mi je ime. Poklicala si me. In z nogo si tako tiščala v svetilko, v kateri počivam, da si jo skoraj zmendrala. Sem moral pobegniti ven, da sem se rešil!"
"Oprosti," sem zajecljala. "Rada bi ti popravila tvoj domek! Ko bi ga le znala!"
"No, to pa je lepo od tebe! Nihče ne pomisli name, vsi mislijo le nase, ko me pokličejo, da jim izpolnim želje! No, moja svetilka bo zdaj spet lepa. A povej mi še, kaj naj storim zate?"
"Zame? Lahko kaj storiš zame?"
"Seveda lahko! No, kaj bi rada?"
"No ..." razmišljam. "Ali mi lahko uresničiš veliko željo, zelo veliko željo?"
"Seveda. Tudi največjo!"
"Aha, potem daj, da se bodo ljudje imeli radi med seboj!"
"Oh ... tega, pa ne morem izpolniti ..." je zavzdihnil duh Svetko Srečko.
"Ljubezen prihaja iz src, prihaja iz človeka samega. Ne morem je človeku vliti, ne morem ga prisiliti, da bi ljubil ... Ljubezen je stvar svobode ..."
"Ojej," sem vzdihnila. "Ti govoriš ravno tako kot ..." A nisem nadaljevala. Rekla sem: "Saj sem si mislila, da nisi velik duh!"
"No, sem velik, lahko ti naredim grad, lahko te prenesem k tebi domov. Lahko ti najdem najboljšega moža."
"No, moža že imam," sem rekla. "Skoraj najboljšega. No, gotovo najboljšega zame. No, a lahko narediš, da me bo vedno razumel?"
"Žal ne morem," je skrušeno vzdihnil Svetko Srečko. Izgledal je že bolj Nesrečko. Žal. Tako poklapan glas je imel.
"Vedno razumel? Pa to spet prihaja iz človeka samega! Iz njegove volje, hotenj, gojenja empatije, prepuščanja tistemu, kar čutiš kot najmočnejše v sebi ..."
"Aha, to je kot ... veslanje brez vesel ...?" sem (spet) pomislila na zgodbo Veslanje brez vesel.
"Gre za zaupanje, tudi za zaupanje Življenju sploh ..."
"Torej gre za to, da v okviru tega, kar so človekove danosti, človek skuša živeti čim polneje ..."
"Tako ja! Jaz lahko dam marsikaj, materialne stvari, toda ti hočeš le neke duhovne vrednote! ... No, še eno željo ti lahko izpolnim ... no, saj ti še nobene nisem (je vzdihnil) ... tako sem utrujen, rad bi šel počivat!"
"Zadnja želja ..." razmišljam ... Še ena želja ...
"Želim ti, da se lepo spočiješ! Dal si mi mnogo, pogovarjal si se z mneoj, nekaj stvari zdaj vidim z drugačnimi očmi. Dal si mi pogum, da se bom lahko spet spustila v valove! Da bom spet tvegala viharje ... tudi preživetje ... a krmarila bom po tem, kakor mi kaže srce. Hvala ti, Svetko Srečko!"
Začutila sem nekakšen posebno nežen objem, kot bi me veter pobožal.
"Ne skrbi zame, Svetko Srečko! Zdaj se že vidijo zvezde, pomagal si mi jih pričakati! Tamle je tudi moj čoln, kmalu bom spet zaveslala! Vse bo dobro!"
Začutila sem še en božljaj, pri srcu mi je bilo zelo mehko in toplo. Vstala sem, telo me je ubogalo. Nisem več čutila ran. Veliki voz in zvezda severnica sta mi pokazala smer moje poti ... Začutila sem se spet neskončno varna!