Torek Lobsang Rampa: Tretje oko
O tej knjigi, ki je napisana iz ljubezni do prvinskega Tibeta, sem brala
O tej knjigi, ki je napisana iz ljubezni do prvinskega Tibeta, sem brala pri Marjani, posebno sem si tedaj na njenem blogu zapomnila, da so otroke revnih staršev kot majhne razvajali, saj bodo itak imeli kasneje težko življenje, medtem ko je bilo otroštvo bogatih otrok, sploh takih, od katerih so kasneje v življenju še veliko pričakovali, zelo trdo; gledaje skozi naše - sodobne evropske - oči prav neusmiljeno.
Mnenje očeta glavnega junaka glede tega: ... otroci staršev višjih razredov pa lahko v življenju pričakujejo vso udobnost in bogastvo, zato naj bodo v otroštvu in mladosti z njimi grobi, da bi spoznali težko življenje in bodo kasneje razumeli druge. V takem sistemu šibki niso preživeli, tisti, ki pa so, so lahko preživeli skoraj vse.
Življenje je trdo: sploh na višjih višinah - na 5000 m nadmorske višine: Ljudje z višjih območij potopijo novorojenčke v leden potok, da bi jih preizkusili, ali so dovolj močni, da bi jim bilo dovoljeno živeti. Stara mati je potopila nagega novorojenčka v potok tako, da je samo glava ostala zunaj. Otrok je postal rdeč, potem plav in njegov protestni jok je utihnil. A stara mati je imela dovolj izkušenj, vedela je, kako bo z otrokom. Sploh pa: Če je preživel, je bila to božja volja. Če je umrl, mu je bilo prihranjeno mnogo trpljenja na Zemlji.
V zgodbi sem se srečala z marsičim novim (njihovo obredje, meniško življenje, trdo šolanje, letenje z zmaji, njihova svetišča, tretje oko, nadnaravne sposobnosti lam, prerokbe ...), pa vendar se mi zdi, da če Tibetanec živi svojo budistčno vero, je tako, kot če vsak človek živi svojo vero. Gre zato, da živimo zares! V enih stvareh tako zelo začutim neskončno in pristno globino in bližino.
Posebno zanimivo se mi zdi to, kako izbirajo ljudi (po prerokbah, po kartah, berejo "v zvezdah"), kako izbirajo dobre voditelje, take, ki bodo res delali za svoje ljudstvo. Ki bodo služili.
Misel: ko bi tako izbirali tudi mi svoje voditelje.
Seveda se me je zelo dotaknila misel, da marsikakšen Evropejec oz. Zahodnjak delno spozna Tibet, njegovo kulturo, njegovo vero, pa že misli, da pozna vse. T. Lobsang Rampa pravi, da tako to ne gre.
Posebej sem o tem razmišljala potem, ko sem o tej knjigi iskala po spletu in našla tudi tole: Knjiga, ki pomaga pri osebnostni rasti, te vzpodbudi k razmišljanju. /.../ Knjiga je ob izidu in tudi pozneje - tako kot druge Rampove knjige - kot duhovni bestseller pritegovala številne bralce, ki so v njej odkrivali različne aspekte tibetanskega življenja, od življenja v palači XIII. Dalaj Lame pa do nadnaravnih sposobnosti tibetanskih lam.
No, posebej me je seveda pretreslo to: "Za morda edino pomanjkljivost te knjige pa se izkaže dejstvo, da je Rampa v resnici Cyril Hoskin, Anglež. /.../ ... ob izidu nasedli celo priznani svetovni poznavalci tibetanske kulture, med njimi tudi znani in izkušeni Heinrich Harrer (primerjaj film Sedem let v Tibetu). Hoskin, ki je umrl v Calgaryu leta 1981 in je po pripovedovanju znancev zares verjel, da je Torek Lobsang Rampa, pa je vendarle dosegel, da so se na Zahodu ljudje začeli množično zanimati za tibetansko religioznost in kulturo. S tem pa so do njihove zavesti prišle tudi hude posledice kitajske okupacije Tibeta, ki je svoj vrh doživela s krvavo zatrtim množičnim uporom in s prebegom 14. Dalaj Lame Tenzinga Gjatsa v Indijo leta 1959. Vir.
Vsekakor je knjiga kljub vsemu vredna branja.
Naj bo z delom kakorkoli, je dejstvo, da - po moje - govori o pristnem življenju nekega ljudstva, posebej seveda skozi oči dečka Torka Lobsanga Rampe. Zelo trdo življenje ima deček že pri 4 letih, ko ga učijo jezditi konja in še marsičesa (po tem, ko je umrl njegov malo starejši brat). Pri njih ni otrok samo otrok, ampak je bodoči odrasli človek, vzgoja je usmerjena v bodočnost.
V Tibetu se vse odloči s pomočjo astrologije - od kupovanja jakov do določitve posameznikove življenjske poti.
Sedemletni deček mora v samostan. Brez obžalovanja ali česarkoli, tako je. In to je zanj edina možnost; oče mu pove, da če ne bo zmogel, se domov ne sme vrniti. "Po Zakonu se z bogatimi ravna kruto in z revnimi usmiljeno. Preden ti bo dovoljeno vstopiti v lamaserijo, boš moral prestati neprizanesljivo preizkušnjo. /.../ Sin moj, misliš, da sem trd in neizprosen. Toda mislim le na dobro družinsko ime. Rečem ti: če padeš na sprejemnem izpitu, se ne vračaj sem. Za našo družino boš - tujec!" Tako je že sedemletni natančno vedel, da mora dati od sebe vse moči, da doseže vse, kar je mogoče, da izcedi vse iz sebe.
Preizkušnja pred vstopom je kruta. Toda vzdržati mora za vsako ceno. Domov ne more. Ležal sem in premišljeval o nepravičnosti. Nikakršen menih nisem želel postati, ne glede na sekto, red ali hierarhični položaj. Prav nič večje izbire nisem imel, kot jo ima uboga žival, ki jo natovorjeno ženejo čez gorski prelaz.
Potem se je trda šola nadaljevala, njegove "karte" so kazale, da bo imel 40 let zelo težkega življenja. "Tvoja pot bo naslednjih štirideset let zelo težka, če boš izbral pravilno /.../ Napačno izbrana pot ti bo nudila ugodje, mehkost in bogastvo v TEM življenju, toda ne boš napredoval. /.../"
Šola je bila trda, težka, zahtevna, temeljita. Vsako jutro so tudi ponovili Zakone in Korake srednje poti.
Zakoni so:
1. Zaupaj voditeljem države in lamaserije.
2. Udeležuj se molitvenih obredov in se pridno uči.
3. Izkazuj čast svojim staršem.
4. Ceni krepost.
5. Spoštuj starejše in tiste višjega rodu.
6, Pomagaj svoji domovini.
7. Bodi odkrit in resnicoljuben.
8. Bodi pozoren do prijateljev in sorodnikov.
9. Dobro izkoristi hrano in zdravje.
10. Sledi tiste, ki so dobri.
11. Pokaži hvaležnost in vračaj prijaznost.
12. Bodi umirjen v vseh stvareh.
13. Osvobodi se ljubosumja in zavisti.
14. Izogibaj se škandalov.
15. Bodi prijazen v govorjenju in dejanjih in ne stori nikomur nič žalega.
16. Trpljenje in gorje prenašaj potrpežljivo in ponižno.
8-letnemu Torku Lobsangu Rampi odprejo Tretje oko (operativno naredijo luknjo skozi čelo vse do možganov). Potem bo videl ljudi takšne, kot so.
Vsak dan pred treningom juda so morali učenci zrecitirati Korake srednje poti, ki so osnovna načela budizma:
Pravilno mišljenje: to so razmišljanja in mnenja, osvobojena zmot in sebičnosti.
Pravilno prizadevanje: z njim dosežemo visoke in vredne cilje.
Pravilen govor: smo prijazni in resnicoljubni.
Pravilno vedenje: postanemo miroljubni, pošteni in nesebični.
Pravilno življenje: raniti ne smemo ne ljudi ne živali, le-te moramo spoštovati kot ljudi.
Pravilen trud: moramo se obvladati in biti predani neprestanemu učenju.
Pravilna pozornost: imeti moramo dobre misli in delati le tisto, kar vemo, da je prav.
Pravilno navdušenje: to je ugodje, ki izhaja iz meditacije o bistvu življenja in nadjaza.
Kadar nekdo teh pravil ni upošteval, se je moral na vhodu v glavni tempelj za pokoro uleči na tla. Vsi, ki so vstopali v tempelj, so si lahko na njegovem hrbtu obrisali noge. Revež je moral tam ostati od zore do mraka, brez hrane in pijače, ne da bi se premaknil. /.../
Bil sem lama. Eden od izbrancev. Eden od 'Najvišjih'. Prav prijetno je zvenelo, vendar je ugodnost nosila s seboj tudi pasti: kot trappa sem se moral zaobljubiti dvaintridesetim Pravilom obnašanja duhovnikov in že to število se mi je zdelo zastrašujoče. Kot lama sem moral, na svojo grozo in obup, spoštovati vseh dvesto triinpetdeset Pravil.
Bogastvo v Tibetu. Tam je veliko zlata. Vendar z njim ne služijo, ne pomeni jim denarja, temveč z njim krasijo svetišča, Budove kipe, pozlatijo mumije njihovih visokih dostojanstvenikov.
Torek Lobsang Rampa govori tudi o jogi in pravilnih dihalnih vajah. Moje osebno mnenje je, da Zahodnjaki lahko prakticirajo le jogo, ki je zanje prilagojena. /.../ Še enkrat ponavljam, da je vežbanje dihanja brez modrega učitelja lahko izredno nevarno ...
Svetuje preprosto dihano vajo, ki nikomur ne more škodovati: vdihniti globoko in 10 sekund zadržati dih. Počasi izdihniti. Ponoviti trikrat zapored > srčni utrp se upočasni - koristno ob vznemirjenju. Avtor pravi, da mu je znanje kontroliranja dihanja pomagalo prenesti mučenja v japonskih taboriščih in v še hujših komunističnih. Japonci so, nasprotno od komunistov, tudi ko so nakrutejši, še vedno poštenjaki.
Še nekaj citatov:
Verjeli smo, da je naš edini sovražnik človek, ki ga ne poznamo. Delaj z njim, pogovarjaj se z njim, spoznaj ga in sovražnk bo izginil.
Učitelj v Tibetu se je vedno prepričal, da je njegov učenec moralno vreden zaupanja takih moči. Iz tega sledi, da metafizične moči niso bile nikoli zlorabljene, ker so bili učitelji popolnoma prepričani v duhovno poštenost svojih učencev in so učili samo prave ljudi.
Potem sem se spomnil, da pravzaprav ne maramo šol, vendar moramo ostati do konca pouka in sprejemati novo znanje. Kaj je življenje na Zemlji drugega kot šola? In to težka!
Mnenje očeta glavnega junaka glede tega: ... otroci staršev višjih razredov pa lahko v življenju pričakujejo vso udobnost in bogastvo, zato naj bodo v otroštvu in mladosti z njimi grobi, da bi spoznali težko življenje in bodo kasneje razumeli druge. V takem sistemu šibki niso preživeli, tisti, ki pa so, so lahko preživeli skoraj vse.
Življenje je trdo: sploh na višjih višinah - na 5000 m nadmorske višine: Ljudje z višjih območij potopijo novorojenčke v leden potok, da bi jih preizkusili, ali so dovolj močni, da bi jim bilo dovoljeno živeti. Stara mati je potopila nagega novorojenčka v potok tako, da je samo glava ostala zunaj. Otrok je postal rdeč, potem plav in njegov protestni jok je utihnil. A stara mati je imela dovolj izkušenj, vedela je, kako bo z otrokom. Sploh pa: Če je preživel, je bila to božja volja. Če je umrl, mu je bilo prihranjeno mnogo trpljenja na Zemlji.
V zgodbi sem se srečala z marsičim novim (njihovo obredje, meniško življenje, trdo šolanje, letenje z zmaji, njihova svetišča, tretje oko, nadnaravne sposobnosti lam, prerokbe ...), pa vendar se mi zdi, da če Tibetanec živi svojo budistčno vero, je tako, kot če vsak človek živi svojo vero. Gre zato, da živimo zares! V enih stvareh tako zelo začutim neskončno in pristno globino in bližino.
Posebno zanimivo se mi zdi to, kako izbirajo ljudi (po prerokbah, po kartah, berejo "v zvezdah"), kako izbirajo dobre voditelje, take, ki bodo res delali za svoje ljudstvo. Ki bodo služili.
Misel: ko bi tako izbirali tudi mi svoje voditelje.
Seveda se me je zelo dotaknila misel, da marsikakšen Evropejec oz. Zahodnjak delno spozna Tibet, njegovo kulturo, njegovo vero, pa že misli, da pozna vse. T. Lobsang Rampa pravi, da tako to ne gre.
Posebej sem o tem razmišljala potem, ko sem o tej knjigi iskala po spletu in našla tudi tole: Knjiga, ki pomaga pri osebnostni rasti, te vzpodbudi k razmišljanju. /.../ Knjiga je ob izidu in tudi pozneje - tako kot druge Rampove knjige - kot duhovni bestseller pritegovala številne bralce, ki so v njej odkrivali različne aspekte tibetanskega življenja, od življenja v palači XIII. Dalaj Lame pa do nadnaravnih sposobnosti tibetanskih lam.
No, posebej me je seveda pretreslo to: "Za morda edino pomanjkljivost te knjige pa se izkaže dejstvo, da je Rampa v resnici Cyril Hoskin, Anglež. /.../ ... ob izidu nasedli celo priznani svetovni poznavalci tibetanske kulture, med njimi tudi znani in izkušeni Heinrich Harrer (primerjaj film Sedem let v Tibetu). Hoskin, ki je umrl v Calgaryu leta 1981 in je po pripovedovanju znancev zares verjel, da je Torek Lobsang Rampa, pa je vendarle dosegel, da so se na Zahodu ljudje začeli množično zanimati za tibetansko religioznost in kulturo. S tem pa so do njihove zavesti prišle tudi hude posledice kitajske okupacije Tibeta, ki je svoj vrh doživela s krvavo zatrtim množičnim uporom in s prebegom 14. Dalaj Lame Tenzinga Gjatsa v Indijo leta 1959. Vir.
Vsekakor je knjiga kljub vsemu vredna branja.
Naj bo z delom kakorkoli, je dejstvo, da - po moje - govori o pristnem življenju nekega ljudstva, posebej seveda skozi oči dečka Torka Lobsanga Rampe. Zelo trdo življenje ima deček že pri 4 letih, ko ga učijo jezditi konja in še marsičesa (po tem, ko je umrl njegov malo starejši brat). Pri njih ni otrok samo otrok, ampak je bodoči odrasli človek, vzgoja je usmerjena v bodočnost.
V Tibetu se vse odloči s pomočjo astrologije - od kupovanja jakov do določitve posameznikove življenjske poti.
Sedemletni deček mora v samostan. Brez obžalovanja ali česarkoli, tako je. In to je zanj edina možnost; oče mu pove, da če ne bo zmogel, se domov ne sme vrniti. "Po Zakonu se z bogatimi ravna kruto in z revnimi usmiljeno. Preden ti bo dovoljeno vstopiti v lamaserijo, boš moral prestati neprizanesljivo preizkušnjo. /.../ Sin moj, misliš, da sem trd in neizprosen. Toda mislim le na dobro družinsko ime. Rečem ti: če padeš na sprejemnem izpitu, se ne vračaj sem. Za našo družino boš - tujec!" Tako je že sedemletni natančno vedel, da mora dati od sebe vse moči, da doseže vse, kar je mogoče, da izcedi vse iz sebe.
Preizkušnja pred vstopom je kruta. Toda vzdržati mora za vsako ceno. Domov ne more. Ležal sem in premišljeval o nepravičnosti. Nikakršen menih nisem želel postati, ne glede na sekto, red ali hierarhični položaj. Prav nič večje izbire nisem imel, kot jo ima uboga žival, ki jo natovorjeno ženejo čez gorski prelaz.
Potem se je trda šola nadaljevala, njegove "karte" so kazale, da bo imel 40 let zelo težkega življenja. "Tvoja pot bo naslednjih štirideset let zelo težka, če boš izbral pravilno /.../ Napačno izbrana pot ti bo nudila ugodje, mehkost in bogastvo v TEM življenju, toda ne boš napredoval. /.../"
Šola je bila trda, težka, zahtevna, temeljita. Vsako jutro so tudi ponovili Zakone in Korake srednje poti.
Zakoni so:
1. Zaupaj voditeljem države in lamaserije.
2. Udeležuj se molitvenih obredov in se pridno uči.
3. Izkazuj čast svojim staršem.
4. Ceni krepost.
5. Spoštuj starejše in tiste višjega rodu.
6, Pomagaj svoji domovini.
7. Bodi odkrit in resnicoljuben.
8. Bodi pozoren do prijateljev in sorodnikov.
9. Dobro izkoristi hrano in zdravje.
10. Sledi tiste, ki so dobri.
11. Pokaži hvaležnost in vračaj prijaznost.
12. Bodi umirjen v vseh stvareh.
13. Osvobodi se ljubosumja in zavisti.
14. Izogibaj se škandalov.
15. Bodi prijazen v govorjenju in dejanjih in ne stori nikomur nič žalega.
16. Trpljenje in gorje prenašaj potrpežljivo in ponižno.
8-letnemu Torku Lobsangu Rampi odprejo Tretje oko (operativno naredijo luknjo skozi čelo vse do možganov). Potem bo videl ljudi takšne, kot so.
Vsak dan pred treningom juda so morali učenci zrecitirati Korake srednje poti, ki so osnovna načela budizma:
Pravilno mišljenje: to so razmišljanja in mnenja, osvobojena zmot in sebičnosti.
Pravilno prizadevanje: z njim dosežemo visoke in vredne cilje.
Pravilen govor: smo prijazni in resnicoljubni.
Pravilno vedenje: postanemo miroljubni, pošteni in nesebični.
Pravilno življenje: raniti ne smemo ne ljudi ne živali, le-te moramo spoštovati kot ljudi.
Pravilen trud: moramo se obvladati in biti predani neprestanemu učenju.
Pravilna pozornost: imeti moramo dobre misli in delati le tisto, kar vemo, da je prav.
Pravilno navdušenje: to je ugodje, ki izhaja iz meditacije o bistvu življenja in nadjaza.
Kadar nekdo teh pravil ni upošteval, se je moral na vhodu v glavni tempelj za pokoro uleči na tla. Vsi, ki so vstopali v tempelj, so si lahko na njegovem hrbtu obrisali noge. Revež je moral tam ostati od zore do mraka, brez hrane in pijače, ne da bi se premaknil. /.../
Bil sem lama. Eden od izbrancev. Eden od 'Najvišjih'. Prav prijetno je zvenelo, vendar je ugodnost nosila s seboj tudi pasti: kot trappa sem se moral zaobljubiti dvaintridesetim Pravilom obnašanja duhovnikov in že to število se mi je zdelo zastrašujoče. Kot lama sem moral, na svojo grozo in obup, spoštovati vseh dvesto triinpetdeset Pravil.
Bogastvo v Tibetu. Tam je veliko zlata. Vendar z njim ne služijo, ne pomeni jim denarja, temveč z njim krasijo svetišča, Budove kipe, pozlatijo mumije njihovih visokih dostojanstvenikov.
Torek Lobsang Rampa govori tudi o jogi in pravilnih dihalnih vajah. Moje osebno mnenje je, da Zahodnjaki lahko prakticirajo le jogo, ki je zanje prilagojena. /.../ Še enkrat ponavljam, da je vežbanje dihanja brez modrega učitelja lahko izredno nevarno ...
Svetuje preprosto dihano vajo, ki nikomur ne more škodovati: vdihniti globoko in 10 sekund zadržati dih. Počasi izdihniti. Ponoviti trikrat zapored > srčni utrp se upočasni - koristno ob vznemirjenju. Avtor pravi, da mu je znanje kontroliranja dihanja pomagalo prenesti mučenja v japonskih taboriščih in v še hujših komunističnih. Japonci so, nasprotno od komunistov, tudi ko so nakrutejši, še vedno poštenjaki.
Še nekaj citatov:
Verjeli smo, da je naš edini sovražnik človek, ki ga ne poznamo. Delaj z njim, pogovarjaj se z njim, spoznaj ga in sovražnk bo izginil.
Učitelj v Tibetu se je vedno prepričal, da je njegov učenec moralno vreden zaupanja takih moči. Iz tega sledi, da metafizične moči niso bile nikoli zlorabljene, ker so bili učitelji popolnoma prepričani v duhovno poštenost svojih učencev in so učili samo prave ljudi.
Potem sem se spomnil, da pravzaprav ne maramo šol, vendar moramo ostati do konca pouka in sprejemati novo znanje. Kaj je življenje na Zemlji drugega kot šola? In to težka!
Torek Lobsang Rampa: Tretje oko
Spoštujem vsakega pričevalca, ki stoji za svojimi besedami. Zelo rada berem biografije, rada spoznavam, kako so živeli v nekem delu sveta in kako kje živijo še danes.
V pričujočem delu je še mnogo zanimivega, o tem, kako se je učil Torek Lobsang za zdravnika, kako se je učil o učinkih zelišč. O obredih pri umirajočih, ko nekdo vodi dušo umirajočega, da more čim lepše oditi, pa o obredih z mrtvimi, pokopu (v Tibetu je zemlja pretrda, da bi lahko pokopavali v zemljo).
Seveda govori tudi o reinkarnaciji, saj je pri njih to bistven del verovanja.
Vsekakor se mi zdi Tibet bolj spoznati dragoceno - nehote pa najdem tudi vzporednice s svojo vero, svojim doživljanjem ...
Za zaključek pa tole: Od doma je šel na svoj 7. rojstni dan. Precej let je minilo, preden je prvič smel domov in tedaj je prvič spet videl svojo mamo (pa v resnici ni živel daleč stran od doma). Torek je zdaj bil že lama, minilo je kakšnih 6, 7 let, od kar je odšel od doma. Sicer je bil izredno uspešen učenec, jahal pa še vedno ni rad.
Ošabno sem zajahal naravnost na dvorišče in upal, da ne bom padel s konja. /.../
"Plemeniti gospod, gospodarica hiše mi je zapovedala, naj vas pripeljem pred njo." Tako me je vodil proti materinim prostorom (kot da ne bi sam znal najti njene sobe!). /.../ 'Dokler sem bil SAMO njen sin, mi ni nikoli dovolila vstopiti v to sobo,' sem pomislil, v naslednjem trenutku pa sem si želel zbežati iz nje - soba je bila polna žensk!
No, še predno mi je to uspelo, je predme stopila mati in se poklonila: "Plemeniti gospod in sin moj ...!"
/.../
Prešinjale so me zle slutnje. Osem, ne, devet žena je zame predstavljalo nerešljivo nalogo. Vedel sem, kako ravnati z možmi, ampak z ženskami! Gledale so me, kot bi bil slasten zalogaj, one pa sestradani volkovi v preriji. Samo en izhod sem imel: umik.
/.../
Življenje v lamaseriji je zmedlo moje 'družbene vrednote', ženske so bile zame čudne pojave (še vedno so), in ...
V pričujočem delu je še mnogo zanimivega, o tem, kako se je učil Torek Lobsang za zdravnika, kako se je učil o učinkih zelišč. O obredih pri umirajočih, ko nekdo vodi dušo umirajočega, da more čim lepše oditi, pa o obredih z mrtvimi, pokopu (v Tibetu je zemlja pretrda, da bi lahko pokopavali v zemljo).
Seveda govori tudi o reinkarnaciji, saj je pri njih to bistven del verovanja.
Vsekakor se mi zdi Tibet bolj spoznati dragoceno - nehote pa najdem tudi vzporednice s svojo vero, svojim doživljanjem ...
Za zaključek pa tole: Od doma je šel na svoj 7. rojstni dan. Precej let je minilo, preden je prvič smel domov in tedaj je prvič spet videl svojo mamo (pa v resnici ni živel daleč stran od doma). Torek je zdaj bil že lama, minilo je kakšnih 6, 7 let, od kar je odšel od doma. Sicer je bil izredno uspešen učenec, jahal pa še vedno ni rad.
Ošabno sem zajahal naravnost na dvorišče in upal, da ne bom padel s konja. /.../
"Plemeniti gospod, gospodarica hiše mi je zapovedala, naj vas pripeljem pred njo." Tako me je vodil proti materinim prostorom (kot da ne bi sam znal najti njene sobe!). /.../ 'Dokler sem bil SAMO njen sin, mi ni nikoli dovolila vstopiti v to sobo,' sem pomislil, v naslednjem trenutku pa sem si želel zbežati iz nje - soba je bila polna žensk!
No, še predno mi je to uspelo, je predme stopila mati in se poklonila: "Plemeniti gospod in sin moj ...!"
/.../
Prešinjale so me zle slutnje. Osem, ne, devet žena je zame predstavljalo nerešljivo nalogo. Vedel sem, kako ravnati z možmi, ampak z ženskami! Gledale so me, kot bi bil slasten zalogaj, one pa sestradani volkovi v preriji. Samo en izhod sem imel: umik.
/.../
Življenje v lamaseriji je zmedlo moje 'družbene vrednote', ženske so bile zame čudne pojave (še vedno so), in ...
Galerija (1)
Sadovi drugihVera in življenjeKnjige in življenjeBlagor ubogim v duhu
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
