To sem jaz, Anna

Kolikokrat sem se spraševala, kako je mogoče ... kako je mogoče, da nekdo dela nekaj, kar je absolutno proti zdravi pameti ... Proti zdravi pameti vseh?
Precej lahko razumem in sprejmem tiste "vsakdanje" napake, jezo, ki kdaj uide, slabo voljo, ki morda nima pravega razloga, stvari, ki spodletijo, čeprav smo hoteli drugače ...
A enih enostavno ne morem razumeti ... sploh pa ne sprejeti ...
No, nekako morem razumeti, če razmišljam, da je s konkretnim človekom v resnici nekaj globoko narobe ...

Globoko pretresena sem ob zgodbi Anne (Elbie Lotter: To sem jaz, Anna).
Anna je deklica, katere starša se ločita. Mama je stroga in zahtevna, če ji kaj ni prav, je užaljena, oče je mehak, občutljiv, občasno tudi pretirava s pitjem alkoholnih pijač.
Imata pa Anno vsak po svoje zelo rada.
Le da je mamina ljubezen zelo odvisna od Annine pridnosti ... Mama hčerko večkrat kaznuje z molkom, včasih tudi z udarci.
7-letno Anno je zelo zaznamoval dogodek v začetku šolske dobe - sošolec jo je hotel videti "tam spodaj" in bila je zasačena prav tedaj, ko je "pokazala".
Po poti do doma ni spregovorila z menoj. "Niti pogledati te ne morem," je rekla, ko sva prispeli. Nikoli ne bom pozabila razočaranja in gnusa v njenih očeh, ko me je poslala v mojo sobo. Nisem si mogla odpustiti, da sem ji to storila. Vedela sem, da je bilo tisto, kar sem storila, poredno, nisem se pa zavedala, da je bilo to tako strašansko poredno.
Mama je poklicala očeta - ni živel z njima - in sledil je monolog (govorila je le mama), ki ga je Anna skrivaj poslušala:
"Kje se je tega naučila?"
Tišina.
"To ne more biti normalno. Tega ne počne kar vsak otrok."
Tišina.
"To je pobrala od tebe."
Tišina.
"To je gotovo genetsko."
Tišina.
"To ni šala. Tebi ni bilo treba pred ravnatelja. Kakšnega otroka vzgajava, ti in jaz? Vlačugo! To je zato, ker si vedno preveč popustljiv do nje./.../"
Naslednji dan je moral Anno peljati v šolo oče, saj je mama še ni mogla pogledati (kazen).
"Očka," sem ga vprašala, ko sva se ustavila pri šolskih vratih, "kaj je to vlačuga?"
"Kje si slišala to besedo?"
"Slišala sem, ko je mama ..."
Dvignil je roko in me prekinil. "Anna, to, kar si storila včeraj, ni greh. Samo radovedna si bila in to je nekaj običajnega. Vem, da nisi hotela biti poredna. In to je vse, kar šteje, kajne? /.../ Anna, ne glede na to, kaj počneš, hočem, da si zapomniš, da te imam rad."
Tako je Anna živela med tako različnima staršema. Ki sta jo imela vsak po svoje rada.
Samo oče je bil preplah.
Mama je imela marsikaj za greh.
"Mama pravi, da sem gnilo jabolko." /.../
Najino življenje je postalo umirjeno in rutinsko ...
... dokler ni v to skupnost Anne in mame vstopil nov mamin prijatelj ... ločenec s sinom.
Anna ga je nekako sprejela, dokler se ni, ko so skupaj gledali televizijo, njegova roka znašla v njenih hlačkah.
Poslej se ga je bala. A bal se ga je tudi njegov sin.
Oče/očim je grdo pretepel, če je otrok naredil kaj, kar njemu ni bilo prav.
Očim je do Anne postajal vse bolj vsiljiv, ponoči je začel zahajati v njeno sobo, a ko se je zaklenila, je bila kasneje tepena.
Ko je skušala povedati mami, kaj se dogaja, ni upala ... ker je dvomila, da ji bo mama verjela ... Sram jo je bilo.
Annina stiska se je še večala, ko je mama rodila polsestrico. Ker ko je očimu skušala odkloniti njegovo nasilje, ji je rekel, da bo pa šel k mali hčerki, da mlajše so še slajše ... Anna je vse nosila v sebi, v grozi in strahu za malo sestrico.
In vpila v sebi, klicala mamo, toda mama ni nič opazila ... Ali pa ne hotela opaziti.
Tudi zdravnik ni nič odkril. Anna ni hotela govoriti. Tiha Anna.
Tudi ko je delala samomor in ležala nekaj dni v bolnišnici, ni spregovorila ... mnenje psihologinje je bilo, da je razvajena najstnica.
Zaljubila se je v fanta, ki je bil zelo plemenit človek in ji je ljubezen vračal, z njim je preživela zelo lepe trenutke. Toda ni mogla spregovoriti, čeprav je čutila njegovo ljubeznivo toplino ... In ko je videla, kako resno on jemlje njuno zvezo in kako se mu zdi prav s spolnostjo še počakati, je vedno bolj čutila, da ni več "cela" in da on zasluži "celo" dekle.
In tedaj se je zgodila neka strašna prelomnica, "šla" je praktično z vsakim fantom ... In zanosila še ne stara 17 let. Niti ni vedela, s kom je noseča, največ možnosti je bilo, da z očimom.
In ko je sklenila povedati mami, je zalotila očima prav pri zlorabi tedaj triletne hčerke ...
...
Toda mama ji ni verjela. (Ni hotela verjeti?) Spodila jo je od doma.
Našli so se dobri ljudje, ki so jo vzeli k sebi ... to je bila družina fanta, s katerim je nekoč hodila in ga imela še vedno zelo rada ... in tedaj šele je spregovorila. Fantov oče je bil odvetnik in ji je predočil, kakšne možnosti ima kot mlada nosečnica: ima možnost splava in potem vse pozabi (in ji je pošteno povedal, da se nikoli res ne pozabi), druga možnost - plemenita - je, da rodi in da otroka v posvojitev, tretja možnost je, da gre na sodišče. A za to možnost bo potrebovala še posebej veliko moči, posebno še, če preiskave pokažejo, da otrok ni očimov, saj jo bo očimov odvetnik v tem primeru raztrgal ...
...
Nadaljevanja zgodbe tukaj ne bom pisala.
Je živo pričevanje tega, kako strašno globoko zloraba prizadene človeka. Koliko hudega je prišlo po očimu v njegovo novo družino. (Mama nekoč pove, da je bil oče tudi zlorabljan, posiljevan je bil od starejšega brata.)
V tej zgodbi je še točka, kjer se še dodatno zgrozimo ... očim je pravzaprav pomemben človek v lokalni cerkvi.
Po odvetniku in njegovi družini, ki je bila na lep način verna, je Anna iskala odgovore na svoje "zakaje" tudi pri Bogu ... Šla je tudi do pastorja, ki pa je govoril o odpuščanju, njenem odpuščanju ... in ona je začutila, da jo ima za sokrivo.
Potem ni šla nikoli več k njemu. Odvetnik ji je rekel, da se lahko pogovarja neposredno z Bogom.
"Sprašujem se, če me Bog sploh hoče spoznati. Mi sploh hoče pomagati?"
"Seveda, Anna. Vedi, da so božje roke odprte vsem Njegovim otrokom. In Njegova ušesa prav tako. /.../ Molitev se lahko čudovito obnese. Bog ne spi. Da, poskusi se pogovarjati z Njim neposredno. "
V dodatku piše pisateljica:
Annina zgodba je moja življenjska zgodba, spremenila pa sem nekaj dejstev, kot to počne večina pisateljev.
...Ljudje, ki pravijo, da sčasoma pozabiš in da čas zaceli vse rane, se strašno motijo. Tega ne pozabiš nikoli. ... še vedno ne morem spati v popolni temi /.../ Sčasoma se lahko naučiš živeti s tem, nikoli pa ne pozabiš. Ugotoviš tudi, da zlorabljan človek še ne bo nujno zlorabljal tudi sam. Vsem, ki ste to doživeli in čutite podobno kot jaz, hočem sporočiti, da vam želim veliko moči. V mojih molitvah ste. Vsak dan.

Knjigo To sem jaz, Anna je napisala Elbie Lotter, pri nas je izšla v Ljubljani, izdala jo je založba Grad leta 2008.