Težka matematika - in sploh (ne)razumljive naloge
Učitelj matematike: "Če ti dam 2 zajčka, pa še 2 zajčka in še 2 zajčka, koliko zajčkov boš imel?" Janezek: "Sedem!"
Učitelj matematike: "Če ti dam 2 zajčka, pa še 2 zajčka in še 2 zajčka, koliko zajčkov boš imel?"
Janezek: "Sedem!"
Učitelj: "Ne, poslušaj me pozorno. Če ti dam 2 zajčka, pa še 2 zajčka in še 2 zajčka, koliko zajčkov boš imel?"
Janezek: "Sedem!"
Učitelj: "Prav, te bom vprašal drugače. Če ti dam 2 kravi, pa še 2 kravi in še 2 kravi, koliko jih boš imel?"
Janezek: "Šest!"
Učitelj: "Dobro! In sedaj, če ti dam 2 zajčka, pa še 2 zajčka in še 2 zajčka, koliko jih boš imel?"
Janezek: "Sedem!!!"
Učitelj: "Neee, Janezek, kje si dobil sedem zajčkov!?!?!?"
Janezek: "Enega zajčka že imam doma!!!!!"
Janezek: "Sedem!"
Učitelj: "Ne, poslušaj me pozorno. Če ti dam 2 zajčka, pa še 2 zajčka in še 2 zajčka, koliko zajčkov boš imel?"
Janezek: "Sedem!"
Učitelj: "Prav, te bom vprašal drugače. Če ti dam 2 kravi, pa še 2 kravi in še 2 kravi, koliko jih boš imel?"
Janezek: "Šest!"
Učitelj: "Dobro! In sedaj, če ti dam 2 zajčka, pa še 2 zajčka in še 2 zajčka, koliko jih boš imel?"
Janezek: "Sedem!!!"
Učitelj: "Neee, Janezek, kje si dobil sedem zajčkov!?!?!?"
Janezek: "Enega zajčka že imam doma!!!!!"
Moj otrok, ki je zelo dober matematik in je znal poštevanko, no, princip poštevanke, že pred OŠ, je potem v 2. razredu imel težave s takimi in podobnimi nalogami, kot je tale zgoraj!
"Koliko ušes ima 5 zajčkov?"
"Ne vem."
"Kako ne veš ... Deset, a ne."
"Kaj pa če kakšen zajček nima dveh ušes? Kaj če ima kakšen zajček samo enega?" (Morda je tako razmišljal zato, ker imamo medvedka brez ene nogice.)
Otroku razlagam, da učiteljica pri matematiki ne razmišlja o posebnih zajcih, če pa že bi, bi pa to povedala. Da praviloma govori na splošno.
Mislim, da otrok razume.
Pa je že nov primer: "Šivilja šiva gumbe na obleke. Na obleki je 7 gumbov. Ima 8 oblek. Koliko gumbov bo prišila?"
"Ne vem."
"Kako ne veš? Saj znaš poštevanko."
"Kaj pa če ni na vsaki obleki 7 gumbov, kaj pa če jih je na kakšni več pa na kakšni manj?"
"No, pri takihle računih velja, da so obleke enake."
No, pa otrok najde nov odgovor: "Kaj pa če ona sploh noče šivati?"
Včasih stvari sploh niso tako enostavne, kot izgledajo!
Včasih tudi sama kakšne stvari še in še razmišljam (ne nujno ravno matematične) ... pa so morda - matematično gledane - čisto enostavne.
Hkrati pa ob tem razmišljam o tem, da so včasih res kakšne matematične naloge, četudi v delovnem zvezku za npr. 2., 3., 4. razred, tako čudne, da jih človek komaj razume. Tako čudno so zastavljene, sestavljene.
Včasih pri nalogah najbrž sploh ne gre za drugo kot za nek čisto oseben pristop, ki ga ima nek sestavljalec nalog.
In potem moramo mi razumeti, kako nekdo nekaj dojema in morda sploh ni poudarek na celoti, na resnici.
Tako se dogaja tudi kje drugje, tudi veroučne naloge so včasih take, da nanje človek ne more odgovoriti, če ne poišče odgovora v učbeniku.
Dober učbenik, dobri delovni zvezki (če že so) so jasni. Imajo jasna vprašanja, jasne odgovore.
Uvodni "vic" o zajčkih je seveda čisto jasen, vendar če bi učitelj rekel preprosto: 2 + 2 + 2 = ?, bi dobil jasen in pravilen odgovor takoj.
Prav tako bi moj otrok znal odgovoriti na vprašanje, koliko je 5 x 2. Pa na vprašanje 7 x 8 tudi.
Ko pa se račune vnaša v vsakdanje življenje - kar naj bi poenostavilo življenje, se pa včasih čisto zakomplicira.
Mojemu otroku je učiteljica rekla - ko ji je eno tako nalogo po svoje razložil in utemeljil -: "Preveč razmišljaš!"
Mogoče je pa res bolje manj razmišljati? ;)
Galerija (1)
Enajsta šolaŠčepec soliBistre glavice
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
