Telo - imeti rad svoje telo

Telo je posoda duše.
Je tempelj Sv. Duha. Telo je sveto.
Žal s telesom delamo toliko nesvetega. Telo mora služiti, a koliko ga res ljubimo, koliko mu prisluhnemo? Telo mora biti suho, močno, lepo ... Kaj vse dela včasih človek za to, da bi bil lep, lep po nekih predstavah, svojih ali tujih (družba, moda, lastni izkrivljeni pogledi).
Pred leti sem gledala film o tem, kako je en fant dobil z operacijo novo srce in kako zelo se je po tisti operaciji spremenil. Prav neverjetno. Pa ne samo zaradi operacije kot take. Dobil je pravzaprav nov značaj ... ne le fizično novo srce.
Nisem bila čisto gotova, ali je to res mogoče, potem pa sem naletela na intervju s srčnim kirurgom, le-ta je povedal, da človek z "novim" srcem resnično (lahko) postane drugačen človek. Značaj ima organsko osnovo, prav na srce je menda značaj vezan. (Bi bil moj mož bolj zadovoljen z ženo z drugim srcem? Hm, in če bi dobil moje srce kakšen moški?)
Kaže, da res obstaja povezava med značajem in srcem.
Brala sem tudi, da ljudje, ki dobijo novo ledvico, razvijejo hvaležnost. (Zgodba o fantu, ki je prijatelju podaril svojo ledvico.) Skozi ledvice se telo čisti. Ko je človek notranje čist, je hvaležen!

Človek, ki se ima rad, se ima rad v telesu. S telesom vred. Celega sebe.
Velikokrat so v krščanstvu (stoletja nazaj in tudi zadnja stoletja) premalo prijazno gledali na telo. Telo so obravnavali kot nekaj, kar je potrebno postiti, "držati nazaj", ne priznavati občutij, ne telesa "poslušati", jemali so ga celo kot nekaj slabega.
Menda ima s tem odnosom kaj tudi sam sveti Avguštin, ki je bil dolgo časa velik grešnik, ko se je pa spokoril, je pa pretiraval v drugo smer - in s tem svojim zdaj strogim odnosom do telesa vplival tudi na druge, na svoje učence.
Upam, da so taki časi grdega ravnanja z lastnim telesom, s samim seboj pravzaprav, dokončno mimo.
Seveda grdo ravnanje do lastnega telesa ni samo zatiranje občutij, potreb, kot se je včasih kazalo in uveljavljalo tudi v vzgoji (ko so recimo privzgajali pretiran sram), temveč tudi (današnje) poveličevanje ali pa izsiljevanje telesa, ko človek marsikdaj ne prisluhne telesu samemu, temveč ravna z njim kot s hlapcem.

Skozi telo doživljamo svoja čustva, telo jih odraža, tako tista svetla čustva, ki jih ponavadi vsi jemljemo kot pozitivna (veselje), kot tudi temna (žalost, jeza), ki jih pa kakšni ljudje skušajo prikriti, skriti, potlačiti, jih ne priznati.
Vendar ni prav, če zanikamo svoja občutja. Prav je, da smo pozorni do sebe. Prav je, da vidimo in prepoznamo, da ovrednotimo to, kar čutimo. Sicer se marsikaj (strah npr.) zrcali iz naše podzavesti, lahko tudi pod kakšnim drugim imenom, skozi naše misli, dejanja. In zaradi neurejenosti v nas (zamere, sovraštvo ...) lahko telo tudi zboli.
Seveda je pa najprej in najbolj pomembno to, kako človek sam doživlja svoje telo, kako ravna z njim, kako sobivata skupaj ... ga izkorišča, izsiljuje, preforsira ... ga spoštuje in ima rad ...?
Telo je res tempelj samega Boga.
Pomembno se je zavedati, da smo kraljestvo svojega Boga! Da smo sveti tempelj, v katerem hoče prebivati On sam.
"Mar ne veste, da je vaše telo tempelj Svetega Duha, ki je v vas in ki ga imate od Boga? Zato poveličujte Boga v svojem telesu." (1 Kor 6,19-20) Ta citat me je posebej nagovoril na pogrebu enega starega moža, ko je duhovnik molil molitve in med drugim tudi to - o telesu, ki je tempelj Svetega Duha ... Do solz me je ganila misel o lepoti in spoštovanju vsakega telesa, tudi starega, bolnega, ranjenega, zgaranega ...