Tašča - izgubiti otroka - ali morda dobiti še enega?
"Da te pozdravim, tašča!" V skupini ljudi, kjer so eni prihajali, drugi pa odhajali, se ni takoj zavedla, da je pozdrav namenjen njej. Potem ji je le prišlo do zavesti, da je sedaj,
"Da te pozdravim, tašča!"
V skupini ljudi, kjer so eni prihajali, drugi pa odhajali, se ni takoj zavedla, da je pozdrav namenjen njej.
Potem ji je le prišlo do zavesti, da je sedaj, po ta novem, ona - tašča!
Podali sta si roke, stari znanki, in se široko nasmejali.
"Pa res, tašča sem!" je rekla Meta.
Doslej še ni pomislila, da je sedaj tašča!
Poslušala je odmev te besede v sebi.
Zanimiv občutek.
Tašča je lahko takšna ali takšna ... ali takšna ...
Beseda dostikrat pomeni zoprno žensko. Koliko vicev je na to temo. Lončnica taščin jezik govori nedvoumno o dolgem jeziku tašč, ki se ga je menda potrebno bati ...
Prav tako beseda mačeha dostikrat vnaprej pomeni slabo žensko, slabo mamo. Stereotipi so to.
Spomin je poletel nazaj, daleč nazaj.
V čas, ko se je ona poročila.
Pa še malo bolj nazaj.
V tisti čas, ko je spoznala mamo svojega izbranca.
Tako ji je bila všeč!
Pomislila je, da bi jo imela za mamo.
A ko je potem fantova mama postala njena tašča, ni bilo slutiti, da bi se moglo razviti prav lepo sožitje med njima, med taščo in snaho. Vsaj ne tako hitro.
Tašči je bilo zelo težko, ko je izgubila sina.
Vsaj mislila je, da ga je izgubila.
A Meta ni želela mami vzeti sina.
Zdelo se ji je, da ob poroki starši morejo dobiti še enega otroka - če ga želijo.
Seveda to niso več majhni otroci, ki bi iskali in potrebovali nasvete staršev, - vsaj praviloma ne - toda možno je pravo sožitje med njimi, če se oboji trudijo za to ...
Drug drugega morejo bogatiti!
Ko je hčerka naznanila, da se bo poročila, se je Meta razveselila!
Bila je vesela, da se je hči odločila iti na jasno začrtano pot.
Ni se pa mogla čisto izogniti skrbi, ali sta prava drug za drugega, a popolnoma jasno ji je bilo, da je izbira in odločitev na mladih dveh.
Na poročni dan ju je z vsem srcem radostno spremljala, ganjena je bila nad nežnostjo, ki jo je videla in slutila med njima.
Ja, res, hčerka je odšla iz domačega gnezda - in tako je edino prav.
Vesela bo, je Meta jasno čutila, vesela bo, če bosta oba rada prihajala kdaj pa kdaj nazaj domov.
Zaželela si je, da bi oba začutila, da je tukaj srce zdaj za oba ...
Ni ona tista, ki bi želela urejati njune odnose. Ni ona tista, ki bi morala vse vedeti o njiju. Ni ona tista, ki bi morala za vse skrbeti ...
Le bila bo ... Tudi zanju, če bosta želela.
V skupini ljudi, kjer so eni prihajali, drugi pa odhajali, se ni takoj zavedla, da je pozdrav namenjen njej.
Potem ji je le prišlo do zavesti, da je sedaj, po ta novem, ona - tašča!
Podali sta si roke, stari znanki, in se široko nasmejali.
"Pa res, tašča sem!" je rekla Meta.
Doslej še ni pomislila, da je sedaj tašča!
Zanimiv občutek.
Tašča je lahko takšna ali takšna ... ali takšna ...
Beseda dostikrat pomeni zoprno žensko. Koliko vicev je na to temo. Lončnica taščin jezik govori nedvoumno o dolgem jeziku tašč, ki se ga je menda potrebno bati ...
Prav tako beseda mačeha dostikrat vnaprej pomeni slabo žensko, slabo mamo. Stereotipi so to.
Spomin je poletel nazaj, daleč nazaj.
V čas, ko se je ona poročila.
Pa še malo bolj nazaj.
V tisti čas, ko je spoznala mamo svojega izbranca.
Tako ji je bila všeč!
Pomislila je, da bi jo imela za mamo.
A ko je potem fantova mama postala njena tašča, ni bilo slutiti, da bi se moglo razviti prav lepo sožitje med njima, med taščo in snaho. Vsaj ne tako hitro.
Tašči je bilo zelo težko, ko je izgubila sina.
Vsaj mislila je, da ga je izgubila.
A Meta ni želela mami vzeti sina.
Zdelo se ji je, da ob poroki starši morejo dobiti še enega otroka - če ga želijo.
Seveda to niso več majhni otroci, ki bi iskali in potrebovali nasvete staršev, - vsaj praviloma ne - toda možno je pravo sožitje med njimi, če se oboji trudijo za to ...
Drug drugega morejo bogatiti!
Bila je vesela, da se je hči odločila iti na jasno začrtano pot.
Ni se pa mogla čisto izogniti skrbi, ali sta prava drug za drugega, a popolnoma jasno ji je bilo, da je izbira in odločitev na mladih dveh.
Na poročni dan ju je z vsem srcem radostno spremljala, ganjena je bila nad nežnostjo, ki jo je videla in slutila med njima.
Ja, res, hčerka je odšla iz domačega gnezda - in tako je edino prav.
Vesela bo, je Meta jasno čutila, vesela bo, če bosta oba rada prihajala kdaj pa kdaj nazaj domov.
Zaželela si je, da bi oba začutila, da je tukaj srce zdaj za oba ...
Ni ona tista, ki bi želela urejati njune odnose. Ni ona tista, ki bi morala vse vedeti o njiju. Ni ona tista, ki bi morala za vse skrbeti ...
Le bila bo ... Tudi zanju, če bosta želela.
Galerija (2)
Srčne zgodbe
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
