Tak in drugačen rojstni dan moje tete

Danes sem se spomnila, da je na današnji dan bila rojena in čez precej desetletij + eno leto tudi umrla moja teta.

In nekaj želim povedati o tej svoji teti, to, kar me je posebej presenetilo:

Bilo je nekega decembra, prav okrog sv. Miklavža. Nekega nedeljskega dne je prišla na obisk, ona pa morda še ena ali dve njeni sosestri. Tako se reče nunam, kajne. Moja teta je bila nuna, uršulinka, in z njo sta bili še dve sosestri.

Obisk je bil presenečenje, saj smo se sicer kdaj pa kdaj srečevali na mojem rojstnem domu, ki je bil tudi njen rojstni dom. Pa jaz sem včasih prišla na obisk k njej v samostan, tako da so moji otroci potem napolnili dolge in tihe samostanske hodnike "pri uršulinkah" z otroškim čebljanjem, tekanjem, petjem ...

Tistega dne je pa prvič prišla teta na obisk prav k meni, prav v mojo družino.

Ko sem želela s čim postreči, je vse odklonila. No, morda bo popila par požirkov čaja. Dobila sem občutek, da je nekaj posebnega z njo.

Potem je rekla, da ne more jesti in da težko pije.

"Je kaj narobe?"

"Ja, je narobe v trebuhu. Raka imam," je rekla. Mirno, naravno ... pač: sporočila je novico.

Raka?! Ojoj.

Kako jo potolažiti?To je bila moja prva misel.

Spomnila sem se, da smo pred časom fotografirali naše otroke in njo ter ostali dve sestri (ena od njih je bila moja mama), ki so bile edine še žive od vseh 14 otrok, kolikor se jih je rodilo v družini. Stekla sem po fotografijo, z veseljem jo je pogledala in mi jo dala nazaj.

"Lahko je vaša, " sem rekla.

"Jaz ne potrebujem več tega," je rekla. "Jaz se moram pripraviti na odhod od tukaj. Nič takega ne bom vzela s seboj."

Tisti trenutek sem vedela, da mi je ni potrebno tolažiti. Tisti trenutek sem spoznala, da je pripravljena! Pripravljena, da odide od tu.

Potem je vzela nahrbtnik, ki ga je imela s seboj, v njem je imela par materialnih stvari, ki jih je imela, ter razdelila našim otrokom.

Potem je mirno in spokojno počasi odšla.

Obiskala sem jo še parkrat. Da je niso dali v bolnišnico, na infuzijo, se je trudila in po malem pila. Tako je želela ostati v samostanu, med sosestrami. Bila je otroško zaupljiva in vdana.

Tedaj sem pomislila, koliko ljudi nima take sreče, da bi lahko umirali v miru in med svojimi.

V jamo z njeno krsto sem vrgla cvetoče veje češnje z njenega in tudi mojega rojstnega doma. Zima je polomila češnjo in jaz sem z umirajoče češnje odlomila nekaj vej, ki so se potem razcvetele ...

In tako sem se danes še posebej spominjala te svoje tete. To, kako je mirno sporočila svojo novico o raku, je večen spomin nanjo.

Bom jaz tako mirna, ko bom na tem?