Tajkuni naj se bojijo ... Le kaj bomo vzeli s seboj ...?
Hana preoblači bolnika. Potem ga hrani.
Hana preoblači bolnika. Potem ga hrani.
Poleg so njegovi domači.
Hana pomisli, da bi pravzaprav morda lahko domači nahranili svojega človeka.
Se jim zdi to težko?
Ali se čutijo prenerodne?
Morda pa ne čutijo z bolnikom posebne bližine ...?
So tukaj zato, "ker se spodobi"?
Ali so zaradi ljubezni do svojca?
Kdo bi vedel!
Ona dela svoje, vendar ji ni vseeno za te ljudi, ki so ob postelji "svojega" človeka.
Naj se vendar najdejo med seboj.
Zdi se ji, da so fizično tukaj, vendar niso zares povezani.
Bolnik je veliko buden in pri zavesti, vendar je tih ... Ga nihče ne sliši? Je bil kdaj slišan?
Je kdaj govoril več?
Je le zdaj tih? Ali pa je bil tak tudi pred leti?
Sprejema bolezen?
Sprejema bližino smrti?
Vse to se sprašuje Hana ...
In se začne z obiskovalci pogovarjati.
Začne se plesti pogovor.
Sorodniki so zgovorni, a mimogrede se besede že vrtijo okoli politikov in politike.
Ne, si misli Hana, ne bomo se pogovarjali o politiki. Dajmo se o nas, o konkretnih nas. O vas, dragi ljudje, o vas, ki ste tukaj skupaj, pa vendar ste tako daleč drug od drugega.
Pojavijo se besede, kaj bomo vzeli s seboj, ko bomo umrli.
"Tajkuni naj se bojijo tega. Oni bodo tedaj reveži," reče smeje se obiskovalec.
"Pa niso samo tajkuni tisti. Morda ima pa vsak od nas kaj, kar tovori ... in kar ga zadržuje tukaj ... in zaradi česar nimamo miru v srcu ..."
Obiskovalca ob postelji začudeno pomolčita.
Hana ve, da se je dotaknila v živo.
Prav je tako.
Kajti čuti, da so si tile ljudje v bolniški sobi bližnji, morda predvsem zato, ker so pač sorodniki, pa vendar so si tako daleč ...
Ne znajo z besedami skupaj. Ne znajo priti skupaj ...
Koliko težkih besed je morda že padlo? Takih, ki niso blagoslavljale?
Hana jim ponudi sebe.
Govori čisto osebno ... čisto iz sebe ...
O tem, kako lahko zrastejo nesporazumi, zamere, kako se rodijo bolečine, ki jih včasih ne znamo preboleti. Včasih tako bolijo, da se jih ne upamo niti dotakniti.
Včasih jih skrivamo pred drugimi.
Morda celo pred seboj ...
In to so tudi stvari, ki jih tovorimo ... prav tako, kot nosijo svoje tovore tajkuni.
Hana govori iz sebe ... ve, da je pravo vzdušje ... ve, da jo ljudje poslušajo ... najbrž tudi bolnik sliši ...
In samo upa, da bo vsej družini njeno zaupanje dobro delo ... in da bodo razmišljali ... in da bodo v ljubezni stopili skupaj ... in naredili to, kar kot družina morejo narediti.
Tako da bodo skupaj, četudi je eden od njih že na pragu večnosti ...
Poleg so njegovi domači.
Hana pomisli, da bi pravzaprav morda lahko domači nahranili svojega človeka.
Se jim zdi to težko?
Ali se čutijo prenerodne?
Morda pa ne čutijo z bolnikom posebne bližine ...?
So tukaj zato, "ker se spodobi"?
Ali so zaradi ljubezni do svojca?
Kdo bi vedel!
Ona dela svoje, vendar ji ni vseeno za te ljudi, ki so ob postelji "svojega" človeka.
Naj se vendar najdejo med seboj.
Zdi se ji, da so fizično tukaj, vendar niso zares povezani.
Bolnik je veliko buden in pri zavesti, vendar je tih ... Ga nihče ne sliši? Je bil kdaj slišan?
Je kdaj govoril več?
Je le zdaj tih? Ali pa je bil tak tudi pred leti?
Sprejema bolezen?
Sprejema bližino smrti?
Vse to se sprašuje Hana ...
In se začne z obiskovalci pogovarjati.
Začne se plesti pogovor.
Sorodniki so zgovorni, a mimogrede se besede že vrtijo okoli politikov in politike.
Ne, si misli Hana, ne bomo se pogovarjali o politiki. Dajmo se o nas, o konkretnih nas. O vas, dragi ljudje, o vas, ki ste tukaj skupaj, pa vendar ste tako daleč drug od drugega.
Pojavijo se besede, kaj bomo vzeli s seboj, ko bomo umrli.
"Tajkuni naj se bojijo tega. Oni bodo tedaj reveži," reče smeje se obiskovalec.
"Pa niso samo tajkuni tisti. Morda ima pa vsak od nas kaj, kar tovori ... in kar ga zadržuje tukaj ... in zaradi česar nimamo miru v srcu ..."
Obiskovalca ob postelji začudeno pomolčita.
Hana ve, da se je dotaknila v živo.
Prav je tako.
Kajti čuti, da so si tile ljudje v bolniški sobi bližnji, morda predvsem zato, ker so pač sorodniki, pa vendar so si tako daleč ...
Ne znajo z besedami skupaj. Ne znajo priti skupaj ...
Koliko težkih besed je morda že padlo? Takih, ki niso blagoslavljale?
Hana jim ponudi sebe.
Govori čisto osebno ... čisto iz sebe ...
O tem, kako lahko zrastejo nesporazumi, zamere, kako se rodijo bolečine, ki jih včasih ne znamo preboleti. Včasih tako bolijo, da se jih ne upamo niti dotakniti.
Včasih jih skrivamo pred drugimi.
Morda celo pred seboj ...
In to so tudi stvari, ki jih tovorimo ... prav tako, kot nosijo svoje tovore tajkuni.
Hana govori iz sebe ... ve, da je pravo vzdušje ... ve, da jo ljudje poslušajo ... najbrž tudi bolnik sliši ...
In samo upa, da bo vsej družini njeno zaupanje dobro delo ... in da bodo razmišljali ... in da bodo v ljubezni stopili skupaj ... in naredili to, kar kot družina morejo narediti.
Tako da bodo skupaj, četudi je eden od njih že na pragu večnosti ...
Galerija (1)
Srčne zgodbeKapljice ljubezni
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
