Sveti Miklavž z zamudo

Sv. Miklavž nas je prehitel. No, ne sv. Miklavž, pač pa njegov praznik. Toliko dela sem imela v tednu z drugimi stvarmi in z drugimi otroki, ki nimajo našega priimka, da ni šlo. Pa še ... "domači" Miklavž se je malo postaral, idej včasih ni prav izvirnih, pismo, ki so ga otroci pisali, se je nedokončano izgubilo ... in kako naj potem sv. Miklavž sploh ve, kakšne želje so bile zapisane.
Nekdo od otrok se je spomnil, da naj k nam pride Miklavž šele za konec tedna, da bomo lažje vsi doma in da se ne bo mudilo v šolo. To je bilo gotovo Miklavžu čisto v redu, včasih je lažje priti kam na obisk dan kasneje kot pravi dan ali celo prej ...
Ampak Miklavžu je vendar potrebno pomagati. Sam ne zmore vsega.
Tako sem mu seveda jaz desna roka. V naši družini.
Ampak jaz si tudi želim pomoči. Sem torej desna roka, ki potrebuje pomoč.
Žal so vsi moji takooo zaposleni!
Sklenila sem, da bo na naši mizi predvsem veliko sadja. Ampak ga je potrebno še kupiti. Pritovoriti domov.
Pa rečem Najmlajšemu, staremu 9 let, da gre z menoj. V resnici ne vem, kaj mu pomeni Miklavževa skrivnost. Vse otroke sem vedno znova opozarjala, da je vsak človek lahko zelo podoben svetemu Miklavžu, če rad daje in če daje skrivaj in če se ne hvali s tem, kar je dal. In to seveda ve tudi moj Mali.
Ko sva zunaj, mu rečem, da midva pomagava sv. Miklavžu. Da bova kupila skrivaj in pazila, da potem doma nihče ne bo videl. Fant se namuzne in seveda igro takoj sprejme.
Kupiva jabolka, pomaranče, mandarine, no, pa še par drugih stvari. In seveda imava zlat čas za pogovor.
Mali, ki ni več čisto "mali", samo novega imena še nisem iznašla, ima tako rad lego kocke. Kaj vse je že naredil iz njih. Zelo zelo je ustvarjalen.
Ko sliši, da bo na mizi v glavnem samo sadje, pravi: "Ampak jaz bi tako rad lego kocke." O, ga razumem, seveda ga.
"Imaš jih pa veliko, kajne? Iz njih toliko zanimivih stvari lahko narediš, četudi ne bi nobene kocke več dobil."
"Ja. Človek, ki ima vse, mu ni nič več zanimivo."
"Prav imaš. In vse več in več bi rad," pravim.
"Potem pa ne vidi nobenega smisla. Jaz bi marsikaj rad, ampak če bi imel vse, bi nič ne imelo smisla."
"Kaj pa je smisel, smisel tvojega življenja?"
Mali razmišlja.
"Ne vem."
"Kajne, zate bi bil zanimiv poklic, če bi delal lego kocke!"
"Še bolj, če bi delal načrte ... tisto, ko narišejo, kaj se lahko sestavi."
"Pravzaprav ni potrebno nobenih kock in nobenih načrtov več izumljati, vsega je toooliko. Po moje je prav, da odrasli pustijo otrokom, da otroci ustvarjajo. Ne odrasli za otroke, pač pa otroci sami."
Tako prideva do doma.
Zelo paziva, da nihče ne vidi, kaj sva privlekla. Po stopnicah do vrha je kar daleč.
No, zdaj smo pa tudi pri nas pripravljeni!