(Sveti) Miklavž kot ljudska pobožnost in izročilo
Naši otroci so napisali pismo, že veliko let na isti list napiše vsak svoj delček. Mali je zaskrbljeno spraševal, kje je pismo. Kaj če se je izgubilo! Jaz sem zatrjevala
Naši otroci so napisali pismo, že veliko let na isti list napiše vsak svoj delček. Mali je zaskrbljeno spraševal, kje je pismo. Kaj če se je izgubilo! Jaz sem zatrjevala, da se zagotovo ni! Mali je napisal tudi za svojo mamo, naj ji prinese eno rožico in posladek (le od kje njemu ta beseda?) in našemu psu da naj prinese kost.
No, jaz sem pa začela razmišljati, kako neki se je pravzaprav zgodil "sv. Miklavž", kaj in kako se je dogajalo, da je spoštovanje tega svetnika v času njegovega življenja in kasneje preraslo v pravo ljudsko pobožnost s tako močnim in obsežnim izročilom. Pa sem spet vzela v roke Praznično leto Slovencev (avtor je Niko Kuret) in v drugi knjigi poiskala sv. Miklavža.
Tako sem zvedela, da je bil ta svetnik zelo v čislih tako v vzhodni kot zahodni Cerkvi že v 11. stoletju.
Sicer je bil škof v Miri v Mali Aziji in je umrl l. 324.
Ampak kako je prišlo do ljudskih pobožnosti in drugega v zvezi z njim?
Dejstvo je, da je bil na animistični stopnji človekovega razvoja zimski čas doba duhov: duše pokojnih so se vračale na ta svet. Danes je težko razločiti, koliko so se rajnim prednikom na poznejših stopnjah pridružili duhovi rasti, ki oživljajo naravo in odločajo o pridelku. Še težje je ugotoviti, koliko so se kasneje vsi ti različni duhovi prekrili in spojili.
Očitno pa je, da so se našemljenci, ki so svojčas zares predstavljali duhove prednikov in duhove rasti, ohranili do danes. V glavnem se je ohranila le lupina, vsebina pa se je že zdavnaj izgubila.
Včasih je bila prisotna resna obrednost, danes je namesto te burkaštvo. Danes se šemijo bolj ali manj le zaradi izročila, ne da bi poznali vsebino.
Sicer je bil škof v Miri v Mali Aziji in je umrl l. 324.
Ampak kako je prišlo do ljudskih pobožnosti in drugega v zvezi z njim?
Dejstvo je, da je bil na animistični stopnji človekovega razvoja zimski čas doba duhov: duše pokojnih so se vračale na ta svet. Danes je težko razločiti, koliko so se rajnim prednikom na poznejših stopnjah pridružili duhovi rasti, ki oživljajo naravo in odločajo o pridelku. Še težje je ugotoviti, koliko so se kasneje vsi ti različni duhovi prekrili in spojili.
Očitno pa je, da so se našemljenci, ki so svojčas zares predstavljali duhove prednikov in duhove rasti, ohranili do danes. V glavnem se je ohranila le lupina, vsebina pa se je že zdavnaj izgubila.
Včasih je bila prisotna resna obrednost, danes je namesto te burkaštvo. Danes se šemijo bolj ali manj le zaradi izročila, ne da bi poznali vsebino.
Divji obhodi raznih našemljencev so bili za Cerkev prvih stoletij zelo hud oreh. Temu, kako močne korenine ima vse to, pritrjuje tudi dejstvo, da so se mnoge navade ohranile skozi tisoč in več let.
Cerkev je skušala šege, ki jih ni bilo mogoče iztrebiti, prekriti s krščansko prevleko.Tako je nastalo tudi češčenje sv. Miklavža z globokim vplivom legend in tudi s šegami srednješolcev - na dan nedolžnih otrok, 28. 12. so v samostanskih šolah volili "deškega škofa" (episkopus puerorum), ki je imel tisti dan vso oblast v rokah. Ta šolarski praznik so kasneje prenesli na 6. december, na sv. Miklavža dan. Postava deškega škofa in sv. Miklavža sta se potem počasi (13. stoletje) spojili in šega se je iz samostanov razširila tudi v druge šole.
Sv. Miklavž je znan po legendi, ko je tri revne sestre, ki se zaradi revščine niso mogle poročiti, skrivaj (ponoči) obdaril s kepami zlata. In zdaj je dobrotni sv. Miklavž delil oprijemljive darove, medtem ko so "duhovi" prinašali le "blagoslov" za novo leto in letino.
Našemljenci, ki so dotlej predstavljali pokojnike in druge duhove, so po krščanskem pojmovanju postali hudobni duhovi, "parkeljni". Postali so spremljevalci svetniškega dobrotnika in izvrševalci kazni nad porednimi otroki.
Sv. Miklavž je znan po legendi, ko je tri revne sestre, ki se zaradi revščine niso mogle poročiti, skrivaj (ponoči) obdaril s kepami zlata. In zdaj je dobrotni sv. Miklavž delil oprijemljive darove, medtem ko so "duhovi" prinašali le "blagoslov" za novo leto in letino.
Našemljenci, ki so dotlej predstavljali pokojnike in druge duhove, so po krščanskem pojmovanju postali hudobni duhovi, "parkeljni". Postali so spremljevalci svetniškega dobrotnika in izvrševalci kazni nad porednimi otroki.
Na pravoslavnem Vzhodu Miklavževih obhodov ne poznajo, obhodi našemljencev pri njih so doživeli marsikatero spremembo, a v glavnem niso postali prav nič krščanski. A tudi v nekaterih slovenskih pokrajinah (velik del zahodne in del južne) kot tudi ponekod drugje "na Zahodu" niso nikoli poznali Miklavževih obhodov.
Ponekod tudi ne poznajo sv. Miklavža, ki nosi darila.
Marsikje prinese sv. Miklavž darila ponoči, na skrivaj. Tudi v krajih, kjer sem jaz preživela svojo mladost, npr. v Polhovem Gradcu z okolico, Miklavž ni hodil okrog in ga nikoli nismo videli, ponoči je "nosil na skrivaj".
Ponekod ni Miklavža, ki bi hodil okrog, poznajo pa našemljene parkeljne (iz nemščine: Bartl) - parkelj predstavlja prednika ali kakšnega drugega demona, je kosmat in strašen na pogled, rogat, rožlja z verigami.
Nastopi parkeljnov samih dokazujejo, da imajo kosmati in divji našemljenci prastaro domovinsko pravico na indoevropskih tleh. Sv. Miklavž se jim je pridružil šele po 12. stoletju. Ni jih kaj prida krotil, jih je le spremenil v hudobne duhove.
Ponekod tudi ne poznajo sv. Miklavža, ki nosi darila.
Marsikje prinese sv. Miklavž darila ponoči, na skrivaj. Tudi v krajih, kjer sem jaz preživela svojo mladost, npr. v Polhovem Gradcu z okolico, Miklavž ni hodil okrog in ga nikoli nismo videli, ponoči je "nosil na skrivaj".
Ponekod ni Miklavža, ki bi hodil okrog, poznajo pa našemljene parkeljne (iz nemščine: Bartl) - parkelj predstavlja prednika ali kakšnega drugega demona, je kosmat in strašen na pogled, rogat, rožlja z verigami.
Nastopi parkeljnov samih dokazujejo, da imajo kosmati in divji našemljenci prastaro domovinsko pravico na indoevropskih tleh. Sv. Miklavž se jim je pridružil šele po 12. stoletju. Ni jih kaj prida krotil, jih je le spremenil v hudobne duhove.
Zanimivost iz Roža: "Ta hudih" je tam 5 ali 7, po parih ne upajo hoditi, ker se bojijo, da pride sicer mednje sam peklenšček. Ta vera je značilna za alpske dežele.
Še marsikaj zanimivega je zapisano v Prazničnem letu Slovencev.
Omenila bom še to, da je imelo miklavževanje že dolgo nazaj tudi nasprotnike. Že l. 1846 so se razburile Novice, češ: "Parkeljna v černe bukve!" Takole je pisalo: "Zlo je razširjena gerda in škodljiva navada, de zanikrni potepuhi in hudobni malopridneži različne šeme in strašila na svojo nespametno glavo in na svoje serboritno telo o sv. Nikolaji obesijo, ter tako zvečer po hišah rožljajo, pametnim ljudem nepokoj delajo, otrokam pa grozo in strah zavdajajo. Semtertje je slišati, koliko nedolžnih otrok so taki tepci umorili, ker je namreč otrok od strahu zbolel in umerl, ali pa za celi čas njih življenja nesrečne storili ..."
Še marsikaj zanimivega je zapisano v Prazničnem letu Slovencev.
Omenila bom še to, da je imelo miklavževanje že dolgo nazaj tudi nasprotnike. Že l. 1846 so se razburile Novice, češ: "Parkeljna v černe bukve!" Takole je pisalo: "Zlo je razširjena gerda in škodljiva navada, de zanikrni potepuhi in hudobni malopridneži različne šeme in strašila na svojo nespametno glavo in na svoje serboritno telo o sv. Nikolaji obesijo, ter tako zvečer po hišah rožljajo, pametnim ljudem nepokoj delajo, otrokam pa grozo in strah zavdajajo. Semtertje je slišati, koliko nedolžnih otrok so taki tepci umorili, ker je namreč otrok od strahu zbolel in umerl, ali pa za celi čas njih življenja nesrečne storili ..."
Tudi jaz ne maram parkeljnov. In glede tega sem že marsikatero rekla. Ker se mi ne zdi prav, da bi strašili otroke.
A taki, kot so ponavadi v naši cerkvi, so zelo prijazni. In angelov je veliko več kot parkeljnov. :-)
Od kdaj se pojavljajo z Miklavžem tudi angeli? Tega podatka zaenkrat nisem zasledila. Marsikje po cerkvah pridejo sploh le sv. Miklavž in angeli, perkeljnov pa ni.
A taki, kot so ponavadi v naši cerkvi, so zelo prijazni. In angelov je veliko več kot parkeljnov. :-)
Od kdaj se pojavljajo z Miklavžem tudi angeli? Tega podatka zaenkrat nisem zasledila. Marsikje po cerkvah pridejo sploh le sv. Miklavž in angeli, perkeljnov pa ni.
Iz otroštva se spominjam, da kadar je bilo rdeče nebo, smo rekli, da sv. Miklavž peče piškote. Kako so se mi cedile sline!
In zdaj kot velika vedno poudarjam, v čem je - za moje pojme - bistvo tega praznika - za danes, za nas.
Vsak od nas je lahko podoben sv. Miklavžu. Podobni smo mu, kadar dajemo drugim, lahko skrivaj, predvsem pa, da se ne hvalimo s tem, kako smo dobri. Tako razlagam tudi otrokom (tudi pri verouku), tudi zato, da prelomnica, ko zvejo "resnico", ne bi bila prehuda.
Galerija (2)
Kepa soliDarilo prednikovDarilo dedkov
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
