Sveti angel, varuh tvoj ...

Večer. Noč se je spuščala in objemala hišo, ki je bila zadnji dom za večino bolnikov.
Po večerji se je hiša počasi umirjala.

Na koncu je sestra Hana prišla do gospe Sabine. Stara žena je bila še pokonci, v kopalnici se je česala. Oja, gospa Sabina vedno zelo skrbi, da bo lepa, je pomislila Hana.
"Gospa, ampak sedaj bo potrebno iti spat! Ste se uredili? Umili? Frizuro imate pa itak lepo!"
Gospa Sabina je z mehkim glasom vprašala: "A res?"
"Ja, seveda! Le kdo vas bo sedaj občudoval, ko je pa noč!"
Gospa Sabina se je veselo smejala.
"Ampak niste mi še povedali, če ste se umili. Vam pomagam stuširati se?"
Gospa je bila takoj za.
Sedela je potem pod tušem in z veseljem nastavljala hrbet, ko jo je Hana umivala.
Počasi sta se obrisali, namazali kožo s kremo ...
"Zdaj je pa res že čas, da greste spat!" je Hana spodbudila gospo, ki si je spet začela urejati lase.
"A spat?"
"Ja, spat!"
"A je noč?"
"Aha, je noč."
"Koliko je pa ura?"
"Devet!"
"Marija, toliko je že ura!" se je gospa kar malo ustrašila in ubogljivo legla.
Hana jo je pokrila.
"Tako, da boste lepo spali!" ji je rekla, ko ji je potegnila odejo do brade in ji jo zatlačila za hrbet. Potem jo je pobožala po licu.
Gospa Sabina jo je gledala kot majhen ubogljiv otrok.
Kar naenkrat je stegnila roko in naredila sestri Hani križ, na čelo, na usta, na srce.
"Sveti angel, varuh tvoj, bodi vedno naj s teboj. Stoj ji noč in dan ob strani, vsega hudega Hano brani. Prav prisrčno prosim te, varuj jo in vodi jo, amen."

Hani so se od ganotja zableščale solze v očeh.
Naredila je križ bolnici in polglasno zmolila še ona sveti angel za gospo Sabino. Seveda je tudi ona molila: "Sveti angel, varuh tvoj ..." in ne" "Sveti angel, varuh moj ..." kot ponavadi.
Gospa Sabina je ležala tiho in spokojno. Še malo in se bo pogreznila v miren spanec.