Sveta Lucija in "svete Lucije" in najdaljša noč v letu

13. decembra je v koledarju zapisana sv. Lucija, marsikomu "znana" svetnica in mučenka iz Sirakuze na Siciliji. Vendar izročilo pove lahko zelo malo o eni sami konkretni svetnici, temveč je verjetno v tej osebi združenih več Lucij, Lucija je bilo v tistih časih pogosto ime. O življenju sv. Lucije govorijo v glavnem legende, in o tem, zakaj je zavetnica za zdravje oči, pove legenda o snubcu, ki se je zaljubil v njene oči, ona si je (po legendi) izdrla oči, angel pa ji je prinesel druge.
Hkrati s sv. Lucijo goduje tudi sv. Otilija, alzaška redovnica iz 15. stol., o kateri govori podobna legenda kot o sv. Luciji - zaradi lepih oči jo je zasnubil angleški kralj ... in to svetnico častijo v nemških deželah kot zavetnico za zdravje oči.

No, in tokrat me spet zanima predvsem ljudsko izročilo, kaj pomeni Lucijin dan med ljudmi. Spominjam se sosede s Primorske, ki je govorila, da je na sv. Lucijo najdaljša noč v letu ... in počasi sem pogruntala, zakaj ... seveda, po starem (julijanskem) koledarju je bilo tako!
13. december je bil tudi nekakšna prelomnica ... saj najdaljši noči v letu vendar sledi preobrat, dnevi se začnejo spet daljšati.
Ljudski pregovori govorijo tudi o najdaljšem dnevu v letu - O svetem Vid' se cel dan vid.
Primož Trubar je zapisal takole:
Šent Vid ima dan nerdalši,
Lucija pk ner ta kratši,
spet Vid ima nuč nermanšo,
šent Lucija pak nerdalšo.
Prekmurci pravijo: Licija, kratki den, je znano vsen lüden.

V tem času po svetu gomazijo strahovi, duhovi prihajajo na dan. Svet se pogreza v temo, najdaljša noč grozi s pogubo. Ženski demon "Sredozimka" straši. Cerkev je postavila god sv. Lucije prav na ta dan, da bi se tej ženski pošasti zoperstavila s svetlo podobo svetnice, ki že z imenom pomeni svetlobo, luč.
Vendar sveti Luciji ni uspelo zatreti temne nasprotnice, temveč se je predvsem izgubilo pravo ime te temne pošasti, privzela si je Lucijino. In tako so začele hoditi okrog "Lucije" in strašile otroke (kar seveda ni ravno svetniško dejanje!).
L. 1582 je papež Gregor uvedel novi, gregorijanski koledar in tako se je zima "začenjala" 22. decembra, god sv. Lucije pa je ostal 13. decembra. V baroku so okrepili češčenje sv. Lucije z zidanjem cerkva, posvečenih njej.
V zvezi s praznovanjem sv. Lucije so imeli ljudje še različne navade, npr. ponekod tega dne niso delali, ponekod so gospodinje spekle poseben kruh, Lucijin kruh. Tega kruha je bil deležen prvi moški, ki je prišel v hišo. Če je bila prva ženska, so jo nagnali. Moški je pomenil srečo, blagoslov, ženska pa naj bi prinesla uroke.
Poseben kruh, eden od izrazov zanj je poprtnik, poznajo ljudje tudi v zvezi s kasnejšimi zimskimi prazniki (tega se še jaz spominjam od doma) in tudi to, da mora prvi priti v hišo moški, da bo prinesel srečo, velja ponekod tudi še sedaj na novega leta dan. No, Lucijino je na nek način tudi "novo leto".
V zvezi s praznikom sv. Lucije so znana tudi vedeževanja, dekleta so skušala izvedeti ime svojega bodočega moža (s papirnato zvezdo pod blazino), ime pravega prijatelja/prijateljice (z listki, dvanajst listkov z imeni prijateljev, vsak dan enega vržeš na ogenj, a nikoli ne pogledaš, katerega vzameš, na božič ti ostane ime najboljšega prijatelja), v Beli krajini so na listke pisali svoje želje (zadnja, tista na zadnjem listku se bo izpolnila). Ponekod so na Lucijino začela dekleta robiti ruto, ki so jo potem vzele s seboj k polnočnici. Ta ruta prinaša srečo.
Lucijino je tudi dan za čarodejna opravila. Tako npr. so ponekod gospodinje čepele na drveh v kuhinji in kokodakale - da bodo zato kokoši nesle debelejša jajca.
Ponekod so izdelovali Lucijine stolce, na njih sede so potem odkrivali prave coprnice.
Na ta dan nekateri narežejo češnjeve vejice in jih dajo v vodo, za božič bodo zacvetele.
Marsikje tega dne v plitvo posodico posejejo pšenico in potem le-ta vzkali do božiča in dajo jo k jaslicam.
Blizu Mosta na Soči pa lahko vse leto natakamo "Lucijino vodo".

Vir: Niko Kuret: Praznično leto Slovencev, 2. knjiga, Družina 1989

Dodajam glasbo:
Lucia 2010
Lucia celebration