Sveta Cerkev
Pred časom sem objavila prispevek Pet mož si imela . O tem, ko je škof
Pred časom sem objavila prispevek Pet mož si imela. O tem, ko je škof Bizjak je povedal zgodbico o tem, kako je napačen citat iz Svetega pisma spravil v zadrego vsaj nevesto in ženina, če ne tudi svate na neki poroki.
Sicer je pa škof govoril o tem, da je Cerkev sveta. Da sicer ni sveta, pa vendar je sveta.
Tako sem jaz razumela prijatelja duhovnika, ki je meni pripovedoval, kaj je govoril škof Bizjak. Ni sveta - zaradi človeških napak. Pa kljub temu je sveta - zaradi Svetega = Božjega v njej.
Škof je rekel, kako pravi Jezus: "Bodite popolni, kot je popoln vaš nebeški Oče!" Ni rekel: "Bodite popolni kot Mati Terezija ali kakšen drug svetnik."
Dal je primero: kot nebeški Oče.
Torej je Jezus tako optimističen, da da za "mero" samega nebeškega Očeta in ne kakšnega človeka, pa četudi takega, ki ga imamo za svetega.
No, njegove misli so se meni zdele zanimive! A potem sem še razmišljala.
Svetost ljudi je v tem, da se trudij(m)o biti dobri (in to zares, ne le v besedah!).
Sicer je pa škof govoril o tem, da je Cerkev sveta. Da sicer ni sveta, pa vendar je sveta.
Tako sem jaz razumela prijatelja duhovnika, ki je meni pripovedoval, kaj je govoril škof Bizjak. Ni sveta - zaradi človeških napak. Pa kljub temu je sveta - zaradi Svetega = Božjega v njej.
Škof je rekel, kako pravi Jezus: "Bodite popolni, kot je popoln vaš nebeški Oče!" Ni rekel: "Bodite popolni kot Mati Terezija ali kakšen drug svetnik."
Dal je primero: kot nebeški Oče.
Torej je Jezus tako optimističen, da da za "mero" samega nebeškega Očeta in ne kakšnega človeka, pa četudi takega, ki ga imamo za svetega.
No, njegove misli so se meni zdele zanimive! A potem sem še razmišljala.
Svetost ljudi je v tem, da se trudij(m)o biti dobri (in to zares, ne le v besedah!).
To, da naj bomo popolni, kot je popoln nebeški Oče, meni pove, da imamo neizmerno svobodo, vse tja do samega Očeta ... Ne ujemimo se v prečloveške (v slabem pomenu človeške) kalupe.
Pomeni tudi to, da čeprav smo "samo" ljudje, smo vendar tudi božji. Bogu podobni. Ustvarjeni po Njegovi podobi. Zakaj bi si potem nižali merila, pričakovanja, cilje?
In svetost in popolnost ni nekaj dokončnega, nekaj, kar dosežemo in potem je mir ... na tej zemlji. Ne, to je delo dan za dnem. Vedno znova in znova je iskanje, je hoja, je trud, je volja. Pa tudi klecanje, morda kdaj neskončna žalost, jamranje, obupavanje.
Duhovnik se je name spomnil ob predavanju škofa Bizjaka, ker sem mu jaz govorila o tem, kako težko molim vero (molitev pri maši), prav to, o čemer je pred časom brala: Verujem v eno sveto katoliško in apostolsko Cerkev ...
Meni se je zdelo tole poveličevanje samo katoliške Cerkve. Sama vendar verjamem, da ima vsak od nas svojo unikatno pot. Verjamem, da se nikogar ne sme siliti v nobeno vero, vera je svobodna pot, svobodna odločitev.
Vera je dobra toliko - po moje -, kolikor je vernik človek del. Kajti vera brez del je mrtva (kar je rekel naš Učitelj).
In tako ni edino prava ena določena vera, npr. katoliška. Ali pa katera od protestantskih ali katera, ki Jezusa niti ne pozna ali ga ne priznava za Boga.
Prava je vsaka, ki dela vernika, ki jo ima za svojo, svetega. Pa ne na kakšen ozek način svetega.
Po moje je svetost v tem, da je človek resnično dober (se trudi za to, vedno znova ... seveda tudi dela napake, a ne ostaja v njih ... noče ostati v njih in se sprijazniti z njimi, češ da tak je in da nič ne more narediti) in zvest temu, kar spozna za edino pravo - in da se ne trudi za ekstremizem, ki rani, ruši, pač pa upa biti "svoj", drugačen, toda ne na žaljiv in zoprn način do drugih.
No, in tako se mi je odprlo, da formulacijo molitve morem razumeti tudi drugače. Ne tako, da verujem v edino pravo katoliško Cerkev. Pač pa v to, da je pravzaprav Cerkev ena sama. Meje, razlike niso tiste, ki bi bile nujne. Kajti včasih itak čutim veliko sorodnosti z nekom, ki ni katoličan, včasih več kot s kakšnim katoličanom.
A jaz sem vendar katoličanka.
A niso razlike med različnimi verniki bistvene ... bistveno je tisto enotno, tisto skupno ... Bistvo je Sveto.
Verujem v Cerkev, verujem, da je božje delo. Vendar verujem, da ni nujno, da so ljudje v katerikoli organizirani skupnosti, da bi sploh mogli doseči svetost. Ne. Človek je navsezadnje ne samo bitje skupnosti, temveč tudi posameznik, unikat, "osamelec", hudournik.
Če smo skupaj, si moremo pomagati - v dobrem. A slabe stvari v skupnosti lahko ljudi omahljivega duha vlečejo navzdol. Jih "pohujšujejo".
Mene so včasih zelo motili grešni verniki, zdelo se mi je, da bi kristjani morali biti boljši od drugih. Pravzaprav se mi še vedno zdi (vsaj malo) tako. Če več prejmemo, nosimo več odgovornosti! Če imamo več spoznanj, smo sposobni narediti več!
Torej "sveta" Cerkev je ... kot možnost, kot upanje, kot vsakdanje življenje, vsakdanji trud ...
Mi vsi smo pa tisti, ki imamo možnost delati svet - svet (Zemljo sveto!)!
Pomeni tudi to, da čeprav smo "samo" ljudje, smo vendar tudi božji. Bogu podobni. Ustvarjeni po Njegovi podobi. Zakaj bi si potem nižali merila, pričakovanja, cilje?
In svetost in popolnost ni nekaj dokončnega, nekaj, kar dosežemo in potem je mir ... na tej zemlji. Ne, to je delo dan za dnem. Vedno znova in znova je iskanje, je hoja, je trud, je volja. Pa tudi klecanje, morda kdaj neskončna žalost, jamranje, obupavanje.
Duhovnik se je name spomnil ob predavanju škofa Bizjaka, ker sem mu jaz govorila o tem, kako težko molim vero (molitev pri maši), prav to, o čemer je pred časom brala: Verujem v eno sveto katoliško in apostolsko Cerkev ...
Meni se je zdelo tole poveličevanje samo katoliške Cerkve. Sama vendar verjamem, da ima vsak od nas svojo unikatno pot. Verjamem, da se nikogar ne sme siliti v nobeno vero, vera je svobodna pot, svobodna odločitev.
Vera je dobra toliko - po moje -, kolikor je vernik človek del. Kajti vera brez del je mrtva (kar je rekel naš Učitelj).
In tako ni edino prava ena določena vera, npr. katoliška. Ali pa katera od protestantskih ali katera, ki Jezusa niti ne pozna ali ga ne priznava za Boga.
Prava je vsaka, ki dela vernika, ki jo ima za svojo, svetega. Pa ne na kakšen ozek način svetega.
Po moje je svetost v tem, da je človek resnično dober (se trudi za to, vedno znova ... seveda tudi dela napake, a ne ostaja v njih ... noče ostati v njih in se sprijazniti z njimi, češ da tak je in da nič ne more narediti) in zvest temu, kar spozna za edino pravo - in da se ne trudi za ekstremizem, ki rani, ruši, pač pa upa biti "svoj", drugačen, toda ne na žaljiv in zoprn način do drugih.
No, in tako se mi je odprlo, da formulacijo molitve morem razumeti tudi drugače. Ne tako, da verujem v edino pravo katoliško Cerkev. Pač pa v to, da je pravzaprav Cerkev ena sama. Meje, razlike niso tiste, ki bi bile nujne. Kajti včasih itak čutim veliko sorodnosti z nekom, ki ni katoličan, včasih več kot s kakšnim katoličanom.
A jaz sem vendar katoličanka.
A niso razlike med različnimi verniki bistvene ... bistveno je tisto enotno, tisto skupno ... Bistvo je Sveto.
Verujem v Cerkev, verujem, da je božje delo. Vendar verujem, da ni nujno, da so ljudje v katerikoli organizirani skupnosti, da bi sploh mogli doseči svetost. Ne. Človek je navsezadnje ne samo bitje skupnosti, temveč tudi posameznik, unikat, "osamelec", hudournik.
Če smo skupaj, si moremo pomagati - v dobrem. A slabe stvari v skupnosti lahko ljudi omahljivega duha vlečejo navzdol. Jih "pohujšujejo".
Mene so včasih zelo motili grešni verniki, zdelo se mi je, da bi kristjani morali biti boljši od drugih. Pravzaprav se mi še vedno zdi (vsaj malo) tako. Če več prejmemo, nosimo več odgovornosti! Če imamo več spoznanj, smo sposobni narediti več!
Torej "sveta" Cerkev je ... kot možnost, kot upanje, kot vsakdanje življenje, vsakdanji trud ...
Mi vsi smo pa tisti, ki imamo možnost delati svet - svet (Zemljo sveto!)!
Vse, kar zidamo, je sveto, če delamo dobro ... In tak "zid" je trden, stoji pokonci, je lahko nosilen ... (Kako so mi všeč tele starodavne škarpe ob poti na Senico!)
Pomislila sem potem o formulacijah, ki vsebujejo besedo "sveti, sveta, sveto".
In vse ima možnost, da je sveto ... je sveto samo na sebi?
Recimo sveti zakon!
Kaj je to? Je zakon svet sam na sebi? Je to le fraza? Je upanje? Je nekaj, kar je mogoče uresničiti? So le sanje?
Zakon je svet - če ga delamo svetega!
In tako je z vsem! Kamor vnašamo resnično življenje, tisto najbolj pristno, tam je sveto, tam je svetost!
Galerija (2)
ZavezaZvestobaLuč svetaZlata skrinja
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
