Svet je majhen

Gospod Š. je zelo prijazen gospod. Od kar ga bolezen zdeluje, ne more biti več doma, a kljub vsemu je vedno dobre volje in prijazen. Sestri Tadeji je tako lepo, ko pride do njega in ga pozdravi, on se ji pa tako toplo nasmehne.
"Kako ste, gospod? Kako se imate?"
"Dobro," vedno odgovori.
Vedno je urejen, lepo oblečen, miren, stabilen.
Potrebuje pomoč pri vsem, je v jedilnici, kamor ga pripeljejo na vozičku.

Sestra Tadeja nekega dne opazi prihajajočo visoko gospo, pritegnila je njeno pozornost, ker se ji je zdela nekako posebna, zanimiva, ponosna v tistem lepem pomenu. Ker je malo težko hodila, jo je vprašala, če potrebuje pomoč, a gospa je odklonila, s takim posebnim rahlo zadržanim nasmeškom. Ki je Tadejo na nekaj spominjal. A na kaj?
Tadeja potem odhiti k drugemu bolniku v sobo in na gospo ni več pozorna.
Kasneje, ko gre v kuhinjo, sedi gospod Š. za mizo v jedilnici, lepo na svojem vozičku, kot ponavadi, zraven njega pa sedi prav tista gospa, ki je prej prihajala po hodniku.
Tadeja je presenečena: "O, gospod, pa vi imate obisk! Kako lepo!"
Gospod Š. se nasmehne, gospa tudi. V jedilnici je neko posebno vzdušje. Tadejo preseneča. Tiho, mirno, spokojno. Mož in žena sedita skupaj v velikem miru.
Potem Tadeja prinese gospodu Š. večerjo.
Tadeja opazi, kako jo obiskovalka pozorno opazuje.
In kar naenkrat gospa spregovori: "Kam si pa ti hodila v šolo?" Tadejo preseneti, da jo nekdo tako enostavno ogovori. Potem se ji zasvetlika, od kje ji je domača, nekako znana ta gospa. Pa ja ne iz njene srednje šole! Koliko časa je že od tedaj! Cela desetletja!
Razmišlja. Pa ne da je gospa ta in ta ...?
"Ste vi ..." Obotavljaje pove priimek. Kaj pa če le ni?
A je!
Gospa prikima!
Tadeja vzklikne: "Moja profesorica! Kako lepo! Učili ste me v 3. letniku!"
Gospa se smehlja. Ja, tisti skrivnostni smehljaj je prav isti, kot je bil že tedaj nekoč v preteklosti. Koliko let je minilo od tedaj, od njene srednje šole.
"Naš razred je veljal za nemogočega," se smeje Tadeja.
"Ne, pa ne," pravi gospa, " ali niste vi iz enega dobrega razreda?"
"Sošolke smo slišale, ko je ena profesorica za našo razredničarko vzdihnila: Uboga ... Vedno dobi najslabši razred!" Potem se Tadeja zresni ob spominu na zelo zavzete učenke, ki so res delale dobro. Tudi na praksi v bolnišnici, ne le pri šolskem učenju.
Tadeja gleda svojo profesorico, zelo je je vesela.
In misli potujejo ... Nekoč ste vi mene učili, da se izučim za dobro sestro, danes pa sem ena od tistih, ki skrbi za vašega moža! ... Svet je majhen ...
Gospa potem odhaja, poslovijo se, Tadeja pa odpelje gospoda Š. v sobo in ga spravi v posteljo.
Sestri Tadeji je toplo pri srcu. Spokojno in v miru gospoda ureja za čez noč, pokrije ga še in mu zaželi "lahko noč".
Ja, svet je majhen.