Superge in svatovsko oblačilo
Povabljeni smo bili na poroko v okolico Sevnice. Torej od nas iz Ljubljane kar daleč.
Povabljeni smo bili na poroko v okolico Sevnice. Torej od nas iz Ljubljane kar daleč.
Preverila sem otroke, kako so se oblekli. Pobrala še jakne, ki so ostale v stanovanju, spomnila se še na par stvari, ki jih moram narediti, preden grem, imela v mislih, kako je moj mož poudaril, naj pohitim, saj bo on avto zalavfal takoj, ko pride dol.
In že je nekdo pozvonil, naj pohitim.
Pograbim torbo, v drugi roki imam še nekaj stvari, zaklenem stanovanje in tečem dol. In potem se odpeljemo.
... In potem kar naenkrat ... že v Trebnjah (Trebnjem?) ... pomislim, kako dobro se počutijo moje noge ... kot da nisem v čevljih za na poroko.
Pogledam, joooj, res nisem v čevljih, pač pa v zrukanih supergah, v katerih hodim po najbližjih opravkih, v trgovino, sprehajam psa ... Uf ... In zdaj sem v talepem plašču in supergah ...
"Joj, nisem se obula v čevlje!" povem svojemu "šoferju".
"Kaj boš pa zdaj?"
Začnem se smejati. "Ja, kaj čem, v supergah bom pač tam, še dobro, da je zunaj sivo in deževno!" Hitro se sprijaznim, da je pač tako. O ne, pred časom se ne bi sprijaznila s tako situacijo. Tako hitro gotovo ne.
Možu rečem: "Tvoja mama bi umrla od groze, če bi se ji kaj takega zgodilo. Ampak saj njej se ne bi nikoli zgodilo kaj takega, saj je vedno vse pravi čas pripravila! Res, to se lahko zgodi le meni!"
Pripeljemo se do cerkve, precej ljudi je že zbranih, vključimo se mednje.
Morda ni nihče opazil moje "nesvatovske" obutve. Pa kaj, četudi jo je!
Vsekakor sem pa prepričana, da sem v srcu bila pripravljena na to, da sem z mladima dvema, ki se bosta poročila ... in nehote "zaslišim" Jezusovo priliko:
Nato je (kralj) rekel svojim služabnikom: ›Svatba je pripravljena, toda povabljeni je niso bili vredni. Pojdite torej na križišča in povabite na svatbo, kogar koli najdete.‹ Služabniki so odšli na poti in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, in svatovska dvorana se je napolnila z gosti. Ko je kralj prišel pogledat goste, je opazil tam človeka, ki ni imel oblečene svatovske obleke. Dejal mu je: ›Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?‹ Ta pa je molčal. Tedaj je kralj rekel strežnikom: ›Zvežite mu noge in roke in ga vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‹ Veliko je namreč poklicanih, a malo izvoljenih.«
So moji supergi primerno svatovsko oblačilo? Ali je vendarle najpomembnejše tisto v srcu?
Verjamem, da je bistveno to v srcu, svatovsko oblačilo je to v duši.
Zagotovo ne morem vredno sprejeti kraljevega, kraljevskega vabila v aroganci in napuhu.
Vabljen je tudi "hudoben" človek, saj more obleči svatovsko oblačilo ... s tem, da sleče vso umazanijo, ki oklepa njegovo srce.
Ne more kralj prisiliti človeka, da le-ta obleče svatovsko obleko. Človek je tisti, vsak posameznik sam, ki se sam svobodno odloči, ali hoče priti na svatbo.
Galerija (2)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
