Študiran dojenček

Pred leti je na današnji dan bil pustni torek. Zelo poseben dan.
Dogodek, ki se bo dokončno zgodil, se je dogajal že dolgo!
Začelo se je prejšnjo pomlad, maja, ko sem ravno začela zagnano študirati, da dokončam svojo šolo, le do konca leta sem še imela možnost zaključiti šolo v višješolskem programu.
Prva dva izpita sta bila za menoj, potem sva pa dobila čisto posebno darilo: nosečnost.
Jasno je bilo, da sva darila vesela, čeprav naju je zelo presenetilo.
Toda kaj bo s šolo?
Ali bo šlo?
Poskusimo!

Utrinek iz enega starega zapisa:

In tako sem hkrati začela s prvima dvema izpitoma in - zanosila! Takrat sem pa res strmela! Sva oba strmela, seveda. Mož se je hecal, da gotovo ni njegov otrok, saj sva bila ja zdržna! Da je brezmadežno spočet. Itak. Vsak otrok je brezmadežno spočet, a ne! Saj je otrok brez greha, četudi starša nista!
Nikoli prej še nisem tako močno začutila, kako mnoge stvari niso v naših rokah!
In nikoli prej nisem začutila, da je otrok enostavno podarjen. Da si ga ne morem kar dati. Da ga lahko sprejmem, izsiliti ga pa ne morem.
In nikoli prej nisem tako močno spoznala, da ni skrb za otroka samo moja, da ni vse samo v moji moči, temveč da je tudi v prepuščanju, sprejemanju, zaupanju ... In da bo za mojega otroka skrbel še Nekdo! Otroka sem sprejela kot posebno božje darilo.
Videla sem pred seboj: 4 majhni otroci, eden večkrat bolan in gluh, posledice poporodnega obdobja, peti otrok prihaja. Za stanovanje sem delala v župniji. Šola: 11 izpitov, 2 seminarski nalogi, nastopi v šoli pri enem od obeh predmetov, diplomska naloga. Šolo moram končati do konca decembra. Bil je maj. Poskusimo!

In začelo se je obdobje učenja, izpitov, pisanja diplomske naloge, nastopov v šoli.
Nepozaben spomin: V avli šole se srečava z enim od mojih profesorjev izpred let. (Več let me ni bilo v šoli, ko sem rodila dvojčici, sem pač prekinila študij.)
"O, vi ste! A boste zaključili šolo? O krasno! A bi delali diplomsko nalogo pri meni?"
Tako mi je šel na roke! In prav hitro sva izbrala naslov naloge. (Jaz sem sicer želela delati diplomo iz druge snovi, toda nikoli mi ni bilo žal, da sem takoj sprejela prijazno ponudbo profesorja - Gregorja Kocijana.)
In drugi profesor (Ivo Mršnik) mi je enostavno ponudil, da pri njem delam izpite, ki naj bi jih pred nekaj leti pri profesorju, ki je - v času, ko sem bila jaz doma z otroki - umrl.
Nepozabno mi ostaja v spominu, kako zelo so bili profesorji prijazni!
Moj mož je prevzemal otroke, kolikor je mogel, imela sem verouk, "vmes" sem se učila in hodila v šolo in pisala seminarske in diplomsko nalogo.
Nek fant iz župnije je ponudil, da mi posodi računalnik, da sem lahko pisala nanj. Ja, to so bili moji začetki z računalnikom!
Ko je bila naloga napisana, je nek drug fant poskrbel, da je nalogo dobil "ven", zame je bilo vse to deveto čudo!
Potem jo je prenesel v svoj računalnik, ravno na božič je precej ur posvetil moji nalogi, da jo je oblikovno pripravil tako daleč, da je bila pripravljena za printanje. Strani takrat še niso nastale same, vse je bilo potrebno "ročno" narediti!
Moja naloga je imela tudi slikce (en profesor je kasneje prav to pohvalil), te sem kasneje nalepila na že printano nalogo, pa je bilo potrebno določiti tudi presledke.
Prav tako sem kasneje ročno dopisala stopice in še kakšne druge oznake k pesmim.
Ko je bila naloga pripravljena, sva šla k župniku, da nalogo printa.
A je zmanjkalo barve.
Potem se je ena prijateljica ponudila "usluge" svojega moža, da mi pomaga dokončati nalogo, saj sem morala nalogo oddati takoj po božiču.
Ta je imel boljše računalniške možnosti, jaz sem samo strmela, kaj dela z mojo nalogo!
Naenkrat se je spremenila pisava, tako lepa je postala. Čudo tehnike!
Po več urah dela (pa ta človek se je spoznal na računalništvo, pa vseeno je oblikovanje naloge vzelo precej ur časa!) je sredi noči računalnik zablokiral. Nobena "finta" ni pomagala, dela se ni dalo nadaljevati. In - ni bilo shranjeno! Koliko ur dela je tako šlo "v zrak".
Potem sva se dobila naslednji večer in začela znova ... Tokrat je pogosto shranjeval narejeno ... in tako je bila moja naloga res lepo narejena ... Bila sem navdušena nad njo! Sploh potem, ko sem dodala še slikce.
In potem, ko sem jo dala fotokopirati in vezati ... saj ne vem več, koliko izvodov, 3 ali 4 - kakšen dogodek je imeti v rokah svojo dokončano nalogo, ki je videti res lepa!

No, in v vsem tem času je moj otrok lepo rastel! Veselili smo se ga! Zelo!

Ko sem oddala nalogo, sem dobila datum zagovora diplomske naloge. Tega sem se tako ustrašila, da sem takoj dobila popadke.
Bilo je še en mesec do roka poroda.
No, navsezadnje sem diplomirala čez dva tedna ... dojenček je pa kljub vsemu počakal na svoj datum ... in še malo več ...
Zdravnica je hotela, da grem čakat v porodnišnico, kot sem pred vsemi prejšnjimi porodi. Prvič zaradi dvojčkov, drugič in tretjič zato, ker je bil prvič carski.
Toda zdaj sem se uprla.
Rekla sem, da ne grem čakat v porodnišnico. Da bom pač prišla, ko se bo porod začel.
Tako sem potem na lastno odgovornost dočakala začetek poroda doma.
Z možem sva bila zmenjena z enim prijateljem in z eno prijateljico za varstvo otrok, pač glede na to, ali grem rodit podnevi ali ponoči ...
Bila sem že spet čez rok, tako da sem morala hoditi vsak dan ali vsaka dva dni na pregled v porodnišnico.
Ker sva imeli z bratovo ženo hkrati rok, sem vedno spotoma povprašala tudi, če je ona že rodila. In vedno sem zvedela le, da ne.
A ko sva 12. februarja zvečer midva prihajala "zares" in sem spet povprašala po B., so mi povedali, da je ravno rodila! Punčko!
Kako je bila lepa tista pot v porodno sobo!
Peljali so naju z možem najprej k svakinji, tako da sva takoj videla njo in njeno punčko!
Kmalu so njo odpeljali na oddelek, pri meni se je pa že začenjal tisti najtežji del poroda.
In potem se je pozno zvečer, no, še na današnji dan, rodila deklica!
Sestre so bile tako prijazne, da so me potem prepeljale v sobo k svakinji (čeprav naj bi tiste, ki grejo iz porodne po polnoči, šle na drug oddelek, in čeprav je sestra na oddelku, ki me je morala sprejeti, zagodrnjala)! Krasno je bilo biti skupaj!
Tako ohranjam na to nosečnost, ki je naju z možem res iznenadila, mnogo lepih spominov!
Koliko ljudi je samih od sebe ponudilo pomoč!
Če ne bi nekdo enostavno prinesel k nam na posodo svojega računalnika, bi tipkala nalogo na pisalni stroj.
Če se ne bi ponudil profesor, da delam diplomsko nalogo pri njem, bi ... no, ne vem, kaj in kako bi, vsekakor bi vsaj več časa šlo za to, da najdem profesorja in naslov ... in tudi kasneje - kaj vem, kako bi bilo!
Imela sem temo, o kateri praktično ni bilo literature in tako sem hitro našla vse, kar je sploh obstajalo. Meni je bilo tako prav všeč! Saj sem vedno rada "ustvarjala"!
Če profesor, ki mi je ponudil, da delam več izpitov pri njem, ne bi bil tako prijazen, kot je bil, bi morala poiskati nove profesorje, ki jih niti poznala nisem ...
Izredno lep spomin ostaja tudi na nastope v šoli.
Tudi seminarska naloga o Kocbeku (pri filozofiji) mi ohranja lepe spomine.

In jaz kraljica s svojim trebuhom!
In potem z majhno punčko, modrooko dojenčico!
Bila je ponavadi zelo resna in dostikrat sva ji rekla: "Kaj ne bo, ko je pa študirala celo nosečnost!"

In zdaj je to dekle že študentka!

Na pustni torek
Otrok od Boga