Štruklji na mamin način

Najboljše možno kosilo pri nas doma je bilo, kadar je mama skuhala štruklje!

Otroci smo seveda radi pomagali razvaljano testo potresati z mletimi jedrci orehov in sladkorjev, pred tem je mama namazala stopljeno maslo ... Njami, kako so se cedile sline! Najtežje delo, kjer nas je pa mama res porabila, je bilo zvijanje štrukljev. In potem so štruklji celo dopoldne čakali, ko je mama kmetica morala delati druge reči, ponavadi je seveda šla ven, na njivo, v breg ali v gozd. Mi smo pa, če nam je uspelo, malo pocufali kje pri robu in že je izginilo v naših želodcih ... Seveda smo to delali tudi skrivaj drug pred drugim, saj smo vedeli, da se to ne sme. Sploh so nam pa govorili, da se tistemu, ki je surovo testo, zlepi želodec ... In smo cufali majcene koške in se malo bali, kaj pa če res drži? Morda so to rekli le zato, da ne bi jedli surovega testa?

No, kako se pripravijo "mamimi" štruklji?

Ker jaz ne maram številk in tehtanja (nobenega!), delam vse na pamet:

V skledo z moko in soljo in oljem vlijemo vročo vodo (mama je vedno poudarjala, da mora biti prevrela voda!) in naredimo mehko, a čvrsto testo. Jaz silno rada gnetem to vroče testo! Hlebček zvaljamo v krog. Potresemo z vsem mogočim ... z orehi, kokosovo moko, kakavom, včasih namažemo skuto ali potresemo z jabolki ... prilagajamo se pač temu, kar imamo doma, in tistim, ki bodo jedli ...

Včasih pol testa potresemo z enim nadevom, pol z drugim ... da je potem lažje pravega dati lakotniku, ker eni skoraj umrejo od hudega, če slučajno ugriznejo v oreh.

No, ko je testo pomazano ali potreseno, naredimo s prstom v sredi luknjo in zvijamo od znotraj na ven. Na koncu imamo velik ozek obroč in tega z lesenim nožem narežemo na kose oz. koščke - na štruklje ali štrukeljčke.

To potem skuhamo v vreli vodi, seveda ne vem, kako dolgo se kuha. Po občutku pač, ene 15 minut, recimo.

In potem: dober tek! Bog požegnaj!

In še to: pri nas doma smo pojedli tudi vso vodo, v kateri so se skuhali ...

Bog požegnaj!

Ko sem bila še otrok, smo zmeraj štruklje prešteli in gledali drug drugemu pod prste, da bi bilo ja pravično!

Kar je potrdilo, da so bili štruklji res najboljša možna hrana.

Meni je bilo žal, da sta oba moja praznika, rojstni dan in god, poleti in mama ni imela časa za to, da bi takrat naredila štruklje, brata sta pa oba z vsemi prazniki poznozimska in tako sta dobila štruklje! Imela sem občutek, da praznujemo samo njune praznike, mojih pa ne. Vsaj ne s štruklji.

Ampak štruklji so bili vseeno dobri! In to zelo.

In ko jih zdaj kuham, vedno pomislim, da bodo štruklji na mamin način. Tako rečem tudi otrokom!