Štruklji

Hana je prinesla v sobo večerjo.

"Večerja je!" je povedala bolnici, ki je slonela v postelji, naslonjena na visoko blazino.

"O, kako lepo!" je z nasmehom odgovorila gospa Vida. Vedno je bila tako prijazna! "Kaj pa je?" je povprašala.

"Kus kus in kompot ... Vam dvignem zglavje?"

"O štruklji, a res!" se je razveselila bolnica.

"Vi bi radi štruklje?"

"Ja!" se je nasmehnila bolnica.

"Joj, kako škoda, da niso štruklji. Mogoče sem jaz malo slabo izgovorila besedo, pa ste narobe razumeli ... Niso štruklji!" je Hana obžalovala.

"Nič hudega," je rekla bolnica. "Saj sem jaz čisto brljava pa narobe kaj razumem."

Hana dvigne bolnici zglavje, da bliže mizico, pripravi pribor ...

"Boste lahko sami jedli?"

"Bom!"

Bolnica je hvaležno in previdno začela jesti.

Hana je šla iz sobe, da poskrbi še za druge bolnike.

Kasneje, ko je prišla po pladenj, je vprašala: "A je bila dobra večerja?"

"Prekrasna!" je pohvalila gospa Vida.

"Ampak želite si pa štruklje, kajne?"

"Ja!" se je nasmehnila gospa.

Hana ji je podala ščetko in kozarec z vodo. Bolnica si je umivala zobe.

"Kakšne štruklje imate pa radi?"

"Vsake! Samo da so sladki."

"Mogoče jih bodo pa en dan skuhali ..." je rekla Hana.

"Mogoče pa ..." je rekla gospa Vida in se nasmehnila.

Zobje so bili umiti, pripravili sta se za noč.

"Lepo spite, gospa!" je Hana zaželela in potiho zaprla vrata.

Ko je Hana nesla pladenj v kuhinjo, je razmišljala, kaj pa če ... kaj pa če ona prosi v kuhinji, da gospe Vidi, ki je tako tiha in vedno zadovoljna in ponavadi nasmejana, skuhajo štruklje ... Ja, prosila bo, posebej za gospo Vido bo prosila. Zakaj pa ne bi enkrat skuhali štruklje?

A tisti dan ni bilo več tam prave osebe. Tudi ni vedela, če je ta želja sploh izpolnjiva ... Čeprav je vedela, da sicer gredo radi na roke bolnikom.

Ko je šla domov, je kar razmišljala o štrukljih ... In na štruklje in gospo je mislila tudi čez nekaj dni, ko je spet šla v Hišo. Zdaj bo pa šla še do kuharice, da jo poprosi ...

Ko je prišla na oddelek, je rekla sodelavki: "Samo do gospe Vide še stopim."

Meta jo je pogledala: "Gospe Vide pa ni več ..."

"Kakoooo ni je več?"

"Ni je več."

Hana je prebledela. "Ni je več? Kako je to mogoče?"

"Nihče ni pričakoval, da bo tako hitro umrla."

Hani so solze stopile v oči. Niti štrukljev ji nisem zrihtala, je pomislila.

Kasneje je stopila do sobe, v kateri je prejšnje dni ležala gospa Vida. Prazna je bila. Hana se je zastrmela v prazno posteljo.

Počivajte v miru, draga gospa Vida!