Strah? Ne, kje pa!

Z otroki se pogovarjamo o strahu. In o tem, kaj lahko naredimo, če bi bila poplava, potres, če bi se izgubili, če nas kdo napade ... Sedemletni veroučenci živahno sodelujejo, malokdo prizna, da bi ga bilo sploh kdaj strah. Vsi so veliki junaki!
Večina pripoveduje razne veščine, ki so se jih naučili kaj vem kje (pri judu recimo), eden bi napadalca z nožem, eden bi ga v jajca, ne, dva, trije. Vsekakor je domišljija delovala sto na uro!
Kar naenkrat začne deček, ki je še tik pred tem razlagal svoja junaštva, pripovedovati, kako se je zbudil sredi noči in kako je bil sam. Tam zraven ni bilo mame, kot je bila ponavadi. Pa je vstal in pogledal, videl je, da tudi očeta ni. Postalo ga je strah. Zelo strah. To pripoveduje s čisto drugačnim glasom kot prej o junaštvih z noži in brcami ... Nobeden od otrok nima nobene pripombe, vsi napeto poslušajo.
Potem je šel pogledat po stanovanju in našel starša, ko sta nekaj delala na računalniku. Oddahnil se je in šel mirno spat.
Pogledala sem vso skupino otrok, vse očke so živo spremljale vse dogajanje. Zdelo se mi je, da so se vsi našli v tej zgodbici!
Pomislila sem, kako jih živahna domišljija ščiti pred strahom ... Koliko junaštev živi v njih, koliko pravljičnega, domišljijskega sveta se plete v njih. Poznajo supermana, poznajo ne vem koga vse, mnogo izmišljenih junakov ... Na nek način so neranljivi. A ko se zgodi tako nekaj navadnega, kot je to, da mame morda ponoči ni v bližini, začutijo pravi pristni strah ...
In jaz jim želim z vsem srcem podati kaj malega na njihove enkratne poti ... Tudi to, da bi se čutili lahko varne v tem svetu ...