Štirinajst

Na današnji dan pred 14 leti se je rodil naš B. (Aha, je že čez polnoč. Torej na včerajšnji dan!)



Naš B. ima rad rože, tudi v vrtu rad sodeluje, rastlinski svet in narava sploh ga zelo zanima. Je moj najboljši gobarski sodelavec (zdaj to postaja počasi tudi naš najmlajši) in super sopotnik pri dolgem pešačenju.
Rad in lepo igra na harmoniko, ima krasnega učitelja, ki zna našega fanta na lep način vzpodbujati.
Se pa dogaja celo, da sam, čisto prostovoljno, vzame v roke harmoniko in igra ... tudi tedaj, ko mu ni "mus".
Rad tudi poje, sodeluje v zboru in kdaj pa kdaj se ga sliši v kakšni risanki.
Rad ima tudi matematiko in še nekatere šolske predmete, npr. geografijo, tudi v šolo kar rad hodi ...
Rad divja z rolerji ali s kolesom, skratka hiter in spreten je.
Včasih kakšno ušpiči, "pozabi" priti domov in podobno. Ni ga strah mrzle vode, v vodo gre tudi oktobra ali pa marca.




Kako se spominjam večera, ko se je rodil.
Dopoldne mi je rekla zdravnica v porodnišnici, da moram v porodno sobo.
Jaz sem rekla, da ne grem.
Poslala me je na ultrazvok, kjer so pogledali placento in popkovino. Potem je rekla tista zdravnica na UZ, da moram v porodno.
Toda jaz sem rekla, da ne grem.
"Pa vi bi že morali biti utrjeni na porodno," je rekla.
"Pa nisem." Bilo me je groza, da bi morala iti "noter" ... Ni še čas, sem čutila. Nočem biti v porodni dolgo časa. "Domov grem, saj vem, da bom še danes nazaj, saj čutim popadke, ampak zdaj grem domov ... Verjetno pridem že popoldne nazaj ..."
"Obljubite me, da če se do jutri ne začne porod, da jutri v vsakem primeru pridete!"
"Obljubim."
In grem. Pol ure peš do doma. Doma peš v peto nadstropje. Naravnost v posteljo in naravnam baletno glasbo Petra Iljiča Čajkovskega na ponavljanje ... In počivam. Poslušam, dremljem, strašno sem utrujena ... Na vsake toliko se zdramim, čutim popadke, toda jaz počivam naprej. Prihajajo naši šolarji domov, toda jaz ostajam v svojem miru ob glasbi, ki jo imam zelo rada.
Ob 5, 6h popoldne so popadki zelo pogosti (na 3 minute, ampak to pri meni ne pomeni, da bom kar rodila - imam dovolj izkušenj s tem), no, ja, počasi bo pa le treba iti, si mislim.
No, pa se z možem odpraviva ... Seveda peš. Lažje je iti počasi peš kot prenesti tresljaje čez razne jame na cesti.
Posebno hitra nisva, gotovo je trajala pot več kot pol ure. A ko pridem do vrat porodnišnice, začutim odpor ... ne, ne grem še noter.
Grem kar mimo. Grem naprej do Ljubljanice, visim na ograji mosta in gledam račke, ki mirno plavajo tam dol ...
Je res že čas za v porodno ali ne? razmišljam. Z možem greva nazaj ... proti porodnišnici, spotoma še malo v cerkev, a tam ravno pospravljajo in hrup sesalca mi je odveč ...
No, greva proti porodnišnici. Najraje bi šla spet kar mimo ... pa vendar ... kmalu bo večer ... potem bo noč, pa menda ne bom težila nočni izmeni ...
Stopiva noter.
Pri vratarju stoji ravno tista babica, ki sem jo že poznala, celo po imenu, in ki bi jo res želela imeti pri svojem porodu. Jasna Žagar.
"Ste prišli rodit?" vpraša, prime me pod pazduho in me odpelje.
Takoj ugotovi, da sem naravnost za v porodno ...
Kar ne morem verjeti, da mi je enkrat tako dobro "ratalo"! (Oja, nikoli ne pozabim, kako sem bila pri sedmem otroku tri izmene v porodni!)
Odpelje me v najboljšo sobo - kar se mi sicer nikoli ni zgodilo - pravi, da si zaslužim, da sem enkrat v boljši sobi - pri svojem 9. otroku!
Pomaga mi, zelo je skrbna in pozorna. Še vedno se spominjam njenih rok na mojem križu! Kako mi je olajšala bolečino.
Ker sem na tleh na kolenih, naslonjena na žogo, čepi zraven mene na tleh. Občudujem jo in čutim hvaležnost, da je pripravljena biti v položaju, ki zanjo ni praktičen, je pa dober zame.
Tedaj in tudi še danes sem hvaležna.
In tistega večera se rodi naš predzadnji fant ...

B., naj bo tvoje življenje blagoslovljeno.

Še Čajkovski: Labodje jezero