(Med Batognico in Krnom.)
Štiri stvari v življenju so,
ki se nikoli ne vrnejo:
izgovorjena beseda,
izstreljena puščica,
zamujena priložnost
in življenje, ki smo ga zapravili.
Ne vem, kdo je to misel izrekel.
A šla mi je do srca. Skoraj boleče.
Koliko besed izgovorimo, koliko nepotrebnih, koliko takih, ki ranijo ali celo ubijejo.
Rečemo več nepotrebnih besed - ali je morda več tistih besed, ki bi jih morali reči, pa jih ne - ker nimamo dovolj poguma, srca, moči, da bi jih (npr. "oprosti" ali pa priznanje resnice)?
Neizgovorjene besede, ki bi polepšale svet, so zamujene priložnosti, včasih za zmeraj. Včasih kdo umre, ne da bi odpustil ali bi mu bilo odpuščeno.
Kako je potem? Kako človek najde svoj mir, če ga ni prej dal, ne hotel dati ...
Tisti, ki hodite k maši, veste, da je malo pred obhajilom obred miru in spave. Vodi nas v to, da bi si zaželeli med seboj mir - sebi in drugim. Posredno tudi tistim, ki jih ni zraven. Verjamem, da marsikdo, ki poda drugim roko, pomisli tudi na tiste, ki jih ni tedaj zraven, pa z njimi morda ni ravno v sožitju ...
Morda pa vsaj v srcu goji vzdušje, ki bo počasi rodilo življenje?
Če bomo dan za dnem skušali ne zamujati priložnosti, skušali uporabljati besede, ki "rojevajo veselje", in ne takih, ki ubijajo .........., lahko zaupamo, da svojega življenja ne bomo zapravili ...
A šla mi je do srca. Skoraj boleče.
Koliko besed izgovorimo, koliko nepotrebnih, koliko takih, ki ranijo ali celo ubijejo.
Rečemo več nepotrebnih besed - ali je morda več tistih besed, ki bi jih morali reči, pa jih ne - ker nimamo dovolj poguma, srca, moči, da bi jih (npr. "oprosti" ali pa priznanje resnice)?
Neizgovorjene besede, ki bi polepšale svet, so zamujene priložnosti, včasih za zmeraj. Včasih kdo umre, ne da bi odpustil ali bi mu bilo odpuščeno.
Kako je potem? Kako človek najde svoj mir, če ga ni prej dal, ne hotel dati ...
Tisti, ki hodite k maši, veste, da je malo pred obhajilom obred miru in spave. Vodi nas v to, da bi si zaželeli med seboj mir - sebi in drugim. Posredno tudi tistim, ki jih ni zraven. Verjamem, da marsikdo, ki poda drugim roko, pomisli tudi na tiste, ki jih ni tedaj zraven, pa z njimi morda ni ravno v sožitju ...
Morda pa vsaj v srcu goji vzdušje, ki bo počasi rodilo življenje?
Če bomo dan za dnem skušali ne zamujati priložnosti, skušali uporabljati besede, ki "rojevajo veselje", in ne takih, ki ubijajo .........., lahko zaupamo, da svojega življenja ne bomo zapravili ...
Galerija (1)
Zrnce soliSadovi drugih
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
