Spregledani
Šla sem po šumeči poti in občudovala že kar jesenski gozd. Kar naenkrat je nekaj zamigljalo pred mojimi očmi, ustrašila sem se. A ko sem dobro pogledala, sem opazila lepo žabico. Če ne bi skočila, je gotovo ne bi
Šla sem po šumeči poti in občudovala že kar jesenski gozd.
Kar naenkrat je nekaj zamigljalo pred mojimi očmi, ustrašila sem se. A ko sem dobro pogledala, sem opazila lepo žabico. Če ne bi skočila, je gotovo ne bi opazila. Bila je vsa zlita z okolico!


Tako tudi v našem življenju marsičesa in marsikoga ne opazimo. Ne opazimo, če je enostavno, preprosto, če je poenoteno z okoljem, če ni moteče ...
Tako včasih kakšni otroci zelo razgrajajo in tudi kaj hudega ušpičijo - da bi bili opaženi.
Tako tudi odrasli kdaj vpijemo, da bi bili slišani!
Da ne bi bili spregledani ...
Koliko neopaznih ljudi je, kolikokrat ne opazimo vseh tistih, ki naredijo nujne stvari, opazimo jih le, če svojega dela (ali celo dela drugih) ne opravijo ... npr. čistilke, gospodinje doma.
Tako se spomnim tudi raznih skorajda neopaznih in pogosto spregledanih ljudi v raznih skupnostih, ja, tudi v Cerkvi.
In sama želim biti pozorna na te ljudi, tudi opozarjati druge. Zdi se mi, da je veliko ljudi, ki podobno čuti kot jaz - in tako je upanje, da bo naša župnijska skupnost postajala vedno lepša, prijaznejša, pozornejša ... Da bo vsak človek začutil svoje mesto, kjer je zaželjen, kjer je potreben ...
Koliko je majhnih in ponižnih ljudi, ki pa imajo veliko srce ...
In koliko ljudi tako srečujemo dan za dnem, morda si zapomnimo obraze, pa vendar jih kot resnične, konkretne osebe spregledamo ...

Tudi sama sem kdaj prezrta, včasih zelo boli.
A se dobro zavedam tega, da kdaj - pomotoma - tudi jaz koga prezrem - in upam, da ni preveč žalosten in prizadet zaradi mene.
Posebno huda oblika prezrtosti je to, ko nekdo drugega ignorira, ko ga noče opaziti, ko ga hote spregleda. To se meni zdi zelo hudo. Tudi mene kdo ignorira. Počasi sem se navadila na marsikaj. Da tako pač je.
Sama nisem nikoli nekoga nekam poslala, kakšen človek pa je mene nekam poslal.
Vem, velja tisto s križa: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!"
Ne glede na to, kako se počutim, ne glede na to, kako doživljam vse skupaj, skušam ohranjati dušni mir ...
Prosim Boga, da ne bi delala krivic ljudem. In da če koga jaz spregledam (ne opazim), da se mu ne bi zarilo kot želo v občutljivo srce.
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje


