Sporočilo moje sončnice

Sončnice! Tako rada jih imam! Tako se mi zdijo lepe, prava mala sonca, tako v od sonca ožarjenih dneh, kot tudi v pustih, sivih, temačnih, mokrih dneh, ko si zaželimo toplote in svetlobe.
Pisala sem že o sončnici, ki jo je podrlo neurje, zdelo se mi je, da jo je zlomilo ... in ganilo me je, ko sem videla, da je v travi ležeča tri metre dolga rastlina dvignila svojo ponosno glavo! Obstala sem ob njej v občudobanju tega, da rastlina živi, enostavno živi!
Kolikokrat ljudje ne prestanemo tako mirno življenjskih viharjev. Ne sprejmemo tako enostavno, da se pač je vse to hudo zgodilo, temveč se včasih dolgo ustavljamo v hudem in ne moremo zbrati moči za polno življenje ... polno do zadnjega diha.

Moj vrt je daleč od kraja, kjer večinoma živim, dve uri vožnje z avtom.
Tako sem svojo sončnico spet zapustila, toda nisem pozabila najo.
Ko sem naslednjič prišla na vrt, sem vsa pretresena opazila, da iz ležečega stebla žene polno živih, in kako živih poganjkov!
Bilo je polno debelih popkov, ki se bodo razprli v bogate cvetove!
Štela sem jih in naštela okrog 20 popkov (hm, tako velikm popkom skoraj ne bi mogla reči popki, temveč kar popi?)!
Upala sem, da bo sončnica zacvetela in izpolnila svoje "življenjske sanje"!

In ko sem spet prišla na svoj vrt, je bila ležeča sončnica sicer ležeča, z zlomljenim steblom, toda v polnem razcvetu! Pomislila sem, če bi tako bogato cvetela, če ne bi bila ranjena! Če ne bi bila ogrožena v svoji življenjski moči.
Prav neverjetno!

Morda je tudi z nami ljudmi tako?
Morda tudi mi včasih zberemo svoje najbolj kvalitetne sile prav tedaj, ko smo v stiski?
Včasih se mi zdi, da v nas mnogo dobrega, lepega, kvalitetnega spi ... in tisto pride na dan šele, ko nas kaj prisili ... ko se zgrnejo nad nas preizkušnje. Včasih je to ob zakonski krizi, včasih ob smrti drage osebe, včasih v težki bolezni, včasih ob izgubi službe ali ob izgubi kakšnih privilegijev ...

Kako si želim, da bi vsak od nas mogel zbrati najboljše in najdragocenejše v sebi in veselo živeti - kljub težkim časom, kljub izgubam, kljub časovnim in drugačnim preganjavicam.

Mi kot ljudje bi morali delati na tem, da bi se vsak človek mogel čutiti sprejetega v svoji sredini. Da bi bili sprejeti - zares sprejeti - tudi ljudje z obrobja ... tudi prizadeti, bolni, stari, tudi "čudaki" ... Rada bi, da bi bilo glavno merilo ljubezen.
Rada bi, da nam ne bi bilo vseeno za ljudi, ki se čutijo osamljene ... in da bi morda pristopili tudi do tistih, ki so odklonilni do drugih - to, da ljudje odklanjajo druge, je pogosto znak ranjenosti in ne sovraštva!
Rada bi, da bi tako kot pravi Metka Klevišar, ki je bila včasih predsednica društva Hospic (društvo za spremljanje težko bolnih, umirajočih in žalujočih ljudi): Ne dodajajmo dni življenju, temveč življenje dnevom!
(Ne podaljšujmo življenja za vsako ceno, četudi bi bilo eno samo životarjenje, temveč dodajmo čimveč življenja v dni, ki jih živimo!)
Mislim, da moja sončnica živo kaže, kako naj živimo čim bolj polno svoje življenje!

(Zapis zaradi sporočila, ki ga želim danes povedati svetu, prenašam s svojega starega bloga.)