Spomin na Lojzeta Grozdeta

Pogovarjam se s staro gospo. Povprašam jo, od kod je doma.
"Z Dolenjske," ji zasijejo oči.
In zažari ji obraz: "Iz Tržišča, v Mirnski dolini. Veste, kje je to? Med Mokronogom in Sevnico."
Seveda, kaj ne bom vedela! Malo pa že poznam tisti konec Slovenije. Sem se že parkrat vozila po tistih hribih in dolinah ... Lepo je tam.
"Oja, vem! Od tam je doma Lojze Grozde, kajne?"
"Ja!" Nasmeh se ji zariše na obraz.
"Pri isti hiši sva bila, jaz pestrna, on je inštruiral domačega sina." Pripoveduje svoje spomine. Vrnila se je v otroška leta, vidi se, da se rada spominja tistih časov.
Pove, kako je bila velikokrat zaspana, kako je uspavala otroka, ki je bil vajen zaspati ob zibanju. In ko je ona otroka zibala, je zaspala ona, otrok pa ne. In tako se je njen varovanec naučil zaspati brez zibanja.
In potem se gospa spomni, kako je bila s svojim varovančkom nekje zunaj in - utrujena pestrna je sedla v travo - in zaspala.
Kasneje enkrat jo je nekdo zbudil - bil je Lojze, ki je pred tem bil nekje blizu in je opazil spečo deklico - rekel ji je: "Zbudi se, ne morem več jaz varovati otroka, moraš ga prevzeti spet ti, jaz moram zdaj iti inštruirat ..."
Toplo ji je ob spominih na študenta iz Ljubljane, ki ji je pomagal prav prijateljsko. "Kot bi mi bil brat ..."

Zgodbico objavljam na Grozdetov god - godovi so največkrat na smrtni dan tistega svetnika - ker velja, da je to dan začetka novega življenja, dan vstopa v nebesa - Lojzetu Grozdetu pa so določili datum godu na njegov rojstni dan, na ta dan je bil tudi krščen - torej isti dan, kot se je rodil - včasih so novorojenčke krstili čimprej po rojstvu, največrat že prvi ali drugi dan, tako seveda mama ni bila prisotna pri krstu svojega otroka. Ne vem natančno, zakaj je tako - najbrž preprosto zato, ker je bila smrtnost velika, in so tudi tako otroku skušali omogočiti vse najboljše, če ne tukaj, pa v nebesih.

Slikca od tu.

Nekaj njegovih pesmi:

Okoli mene strašni boj divja
in jaz sem v tem vrtincu majhen, sam ...
Me bo odnesla s sabo sila ta?
Divjaj, življenje, jaz se ne podam,
ne klone mi pred tabo moč duha,
za temelj samega Boga imam.

.
Sem mislil, da sem sam
na sredi teh valov,
na sredi teh vetrov,
in nisem vedel, kam.
In vendar, Ti si bil,
mogočni moj Gospod,
z menoj prav vsepovsod,
kjer jaz sem boje bil.
Podal si mi rokó,
me dvignil iz nizkósti,
pokazal pot h kreposti,
pokazal pot v nebo.

.
Padajte snežinke,
kri z zemljé izmijte
in jo pregrnite
s svojim belim plaščem,
blato z njim pokrijte!
Vse grdo naj zgine,
da srce napije
čiste se beline,
da se v njej umije
in zleti v višine!

.
Večer v svoj črn plašč zemljo ovija ...
Na hribčkih cerkvice - kot ptičke bele -
s srebrnimi glasovi so zapele,
doline polni sladka melodija.
Mlad fant domov se s polja truden vrača,
odkrije se ob pesmi, postoji:
»Naj polje v Tvojem varstvu, Mati, spi
in oče, mama, bratje, vas domača!«
Moj glas z zvonjenjem zliva se v prošnjò:
»Kraljica, čuvaj nas in to zemljò,
obvaruj nas noči grozečih dni,
ne daj, da kri to zemljo pognoji,
ne daj, da belih cerkvic več ne bo,
naj rod moj ne umŕje, naj živi!«

.
Jutro mlado,
čisto belo;
kakor da nebo bi rado
k nam na zemljo prihitelo,
streh dotika se oblak;
velik je, težak,
da so bele niti,
ki nad cesto so razpete,
morale se upogniti,
pod njegovo težo.
Vse je tiho, vse miruje,
jutra svetlega skrivnosti
prisluškuje
in ne moti nje svetosti.
Toda, ali niso niti vztrepetale,
se bolestno zazibale,
kakor da bi zajokale
in oblaka težo s sebe stresle?
In zemljò je kri polila, bela polja pordečila.

Njegova kri je poškropila bele planjave v začetku l. 1943, ko je bil star manj kot 20 let ...

Več pesmi je še tukaj: Pesmi Lojzeta Grozdeta
Zakaj moti Lojze Grozde?