Spol? Katerega spola (vrste) si (bi bil/a) pa ti?
Ne, moj naslov ni hec, ni provokacija, temveč čisto zares.
Ne, moj naslov ni hec, ni provokacija, temveč čisto zares.
A si ne bi nikoli mislila, da je vse to lahko sploh res ...
Pa je ...
Z našim najmlajšim sva skupaj prebrala knjigo Mavrična maškarada. Govori o tem, kako se živali namaškarajo v drug spol, kako ene ne vedo, ali so samci ali samice, ker niti ne vedo, kako bi to vedeli - npr. želva ne ve, ali je ona ali on, saj nima npr. rogov.
No, in polž Hermi je eno ali drugo ali oboje hkrati, kakor se kakšen dan odloči.
Knjižna zgodba govori o vsem tem kot o hecu, za zabavo, lahko si, kar hočeš biti, kar želiš biti. Samo za maškare ali morda tudi sicer? Tako zelo je poudarjana ta maškarada, da se mi zdi, da ne gre samo za en večer. Se mi zdi, da ne gre samo za igro.
Razmišljala sem potem o šemljenju, o tem, kako včasih igramo drugo vlogo, za pusta se ljudje namaškarajo v vse mogoče in nemogoče junake. Nekateri seveda tudi v nasprotni spol, predvsem zato, da so neprepoznavni, da se zelo pohecajo ali pa zato, ker nek poklic prvenstveno "pripada" določenemu spolu. Tako recimo avtomehaničark ne vidimo kaj dosti, četudi je kakšna ženska zelo spretna z orodjem in jo tako delo veseli.
Ali je res tako enostavno menjati spol? Je to le igra? Sem v resnici malo moški, malo ženska, kakor kdaj?
Ni morda človek izrazito to, kar je, tudi zato, ker JE moški ali ker JE ženska? Ni del njega to, da je moški ali da je ženska?
Oja, enakovredni so ljudje, ki se ne najdejo čisto v svoji moški ali ženski vlogi, enakovredni drugim.
Ampak lažje je tistim, ki so z veseljem moški ali z veseljem ženske.
Želja, da bi bilo ljudem dobro, za moj občutek včasih pretirava. In je potem ljudem manj dobro, kot bi jim bilo sicer.
Po "teoriji spola" (angl.: gender = vrsta) sta moškost in ženskost vsiljena proizvoda kulture, ki se ju moramo osvoboditi. Po mnenju nekaterih ljudi nam bo potem lepše.
"Teorija spola" (gender) ne upošteva bioloških spolnih razlik med moškimi in ženskami za določanje tega, katerega spola je neka oseba.
Tako sta Kanadčana Kathy in David poimenovala svojega otroka s Storm (Nevihta), občna imena so v angleščini srednjega spola. Tako ljudje, ki slišijo ime dojenčka, po imenu sploh ne morejo sklepati, ali je dojenček deklica ali deček. Starša sta mnenja, da se bo otrok kasneje odločil sam, kaj je. Pravita, da sta prepričana, da je tako za otroka bolje in da bo ta odločitev prispevala, da bo svet boljši.
Lahko bi pisala vse mogoče o tem, vendar bom kratka. Jaz mislim, da smo tega ali drugega spola in je to tako prav. In je hudo, če kdo res ne ve, katerega spola je; ni potrebno tega poudarjati tako, kot da je to idealno.
Še za poklic se je ponavadi lažje odločiti, če že od malega veš, kaj te veseli. Včasih tudi bližnji lahko malo namignejo mladostniku, ki se odloča za poklic, kaj je zanj verjetno dobro. Pa bi odraščajočemu otroku ne rekli, da je fant ali da je dekle?
Koliko težav imajo tisti, ki ne vedo, kaj bi. In ki nimajo nikogar, ki bi jim kdaj malo namignil ...
Človek, ki ne ve, ali je ženska ali je moški? Se bo pri 15. letih (ali kdaj?) lahko odločil, kaj je, moški ali ženska? Ali mu bo potem jasno? Ali ne bo čez dve leti razmišljal: Kaj pa če sem se zmotil ...? Hmmm? Kaj bo naredil potem?
No, in polž Hermi je eno ali drugo ali oboje hkrati, kakor se kakšen dan odloči.
Knjižna zgodba govori o vsem tem kot o hecu, za zabavo, lahko si, kar hočeš biti, kar želiš biti. Samo za maškare ali morda tudi sicer? Tako zelo je poudarjana ta maškarada, da se mi zdi, da ne gre samo za en večer. Se mi zdi, da ne gre samo za igro.
Razmišljala sem potem o šemljenju, o tem, kako včasih igramo drugo vlogo, za pusta se ljudje namaškarajo v vse mogoče in nemogoče junake. Nekateri seveda tudi v nasprotni spol, predvsem zato, da so neprepoznavni, da se zelo pohecajo ali pa zato, ker nek poklic prvenstveno "pripada" določenemu spolu. Tako recimo avtomehaničark ne vidimo kaj dosti, četudi je kakšna ženska zelo spretna z orodjem in jo tako delo veseli.
Ali je res tako enostavno menjati spol? Je to le igra? Sem v resnici malo moški, malo ženska, kakor kdaj?
Ni morda človek izrazito to, kar je, tudi zato, ker JE moški ali ker JE ženska? Ni del njega to, da je moški ali da je ženska?
Oja, enakovredni so ljudje, ki se ne najdejo čisto v svoji moški ali ženski vlogi, enakovredni drugim.
Ampak lažje je tistim, ki so z veseljem moški ali z veseljem ženske.
Želja, da bi bilo ljudem dobro, za moj občutek včasih pretirava. In je potem ljudem manj dobro, kot bi jim bilo sicer.
Po "teoriji spola" (angl.: gender = vrsta) sta moškost in ženskost vsiljena proizvoda kulture, ki se ju moramo osvoboditi. Po mnenju nekaterih ljudi nam bo potem lepše.
"Teorija spola" (gender) ne upošteva bioloških spolnih razlik med moškimi in ženskami za določanje tega, katerega spola je neka oseba.
Tako sta Kanadčana Kathy in David poimenovala svojega otroka s Storm (Nevihta), občna imena so v angleščini srednjega spola. Tako ljudje, ki slišijo ime dojenčka, po imenu sploh ne morejo sklepati, ali je dojenček deklica ali deček. Starša sta mnenja, da se bo otrok kasneje odločil sam, kaj je. Pravita, da sta prepričana, da je tako za otroka bolje in da bo ta odločitev prispevala, da bo svet boljši.
Lahko bi pisala vse mogoče o tem, vendar bom kratka. Jaz mislim, da smo tega ali drugega spola in je to tako prav. In je hudo, če kdo res ne ve, katerega spola je; ni potrebno tega poudarjati tako, kot da je to idealno.
Še za poklic se je ponavadi lažje odločiti, če že od malega veš, kaj te veseli. Včasih tudi bližnji lahko malo namignejo mladostniku, ki se odloča za poklic, kaj je zanj verjetno dobro. Pa bi odraščajočemu otroku ne rekli, da je fant ali da je dekle?
Koliko težav imajo tisti, ki ne vedo, kaj bi. In ki nimajo nikogar, ki bi jim kdaj malo namignil ...
Človek, ki ne ve, ali je ženska ali je moški? Se bo pri 15. letih (ali kdaj?) lahko odločil, kaj je, moški ali ženska? Ali mu bo potem jasno? Ali ne bo čez dve leti razmišljal: Kaj pa če sem se zmotil ...? Hmmm? Kaj bo naredil potem?
Začetnik teorije spola John Money je v Baltimoru odprl kliniko za istovetnost spola, kjer operativno menjajo spol.
Leta 1965 sta se v Kanadi rodila dvojčka David in Brain. Kot dojenčka so dvojčka obrezali, pri čemer je David izgubil penis. John Money je prepričal starše, da manj kot dve leti starega Davida spremenijo v Brendo, saj zadostuje majhna operacija, nekaj hormonov in primerna vzgoja, da se bo deček spremenil v deklico, s tem pa se bo znanstveno potrdilo teorijo spola.
Minevala so leta, Brenda je bila čudna deklica (čeprav sta starša slepo upoštevala Moneyeve nasvete): gibala se je, govorila in hodila kot moški, kradla igrače in obleko bratu, učinkovala je kot fantek. Niti kemija niti družba nista mogli iz nje narediti deklice.
Ko je potem Brenda od staršev izvedela za operacijo, ko je bila majhna, si je dala odrezati prsi, ki so ji zrasle s pomočjo hormonov, z operacijo si je dala narediti penis in potem se je poročila z dekletom, mlado mamo treh otrok. Toda leta 2004 je nenadoma naredila samomor.
Kaj vse nosimo v svojem zapisu in tisto čutimo, slutimo, četudi mogoče ne vemo.
Včasih odkrijemo kakšne povezave med svojimi občutji in nečim v davni preteklosti, morda celo v življenju prednikov. In koliko je v podzavesti.
Človek potrebuje trdnost! Potrebuje, da ve, kdo je, kaj je.
Lažje mu je v življenju, če to ve. (Prav zadnjič, ko sem gledala film Razredni sovražnik, sem spet to začutila - posvojencem je včasih zelo težko tudi zaardi tega, ker ne vejo, kdo so, kje so njihove korenine, kdo jih je "rodil".
Pa bi lastnemu otroku ne "dali vedeti", ali je deklica ali je deček - z mislijo, da se bo že sam odločil, ko bo dovolj velik ...!?
Zdi se mi, da take stvari otroka lahko bolj zmedejo, kot mu prinesejo kaj res dobrega.
Če otroku ne pomagamo priti do takih odgovorov, po moje pravzaprav ne izpolnimo svojih starševskih nalog.
Minevala so leta, Brenda je bila čudna deklica (čeprav sta starša slepo upoštevala Moneyeve nasvete): gibala se je, govorila in hodila kot moški, kradla igrače in obleko bratu, učinkovala je kot fantek. Niti kemija niti družba nista mogli iz nje narediti deklice.
Ko je potem Brenda od staršev izvedela za operacijo, ko je bila majhna, si je dala odrezati prsi, ki so ji zrasle s pomočjo hormonov, z operacijo si je dala narediti penis in potem se je poročila z dekletom, mlado mamo treh otrok. Toda leta 2004 je nenadoma naredila samomor.
Kaj vse nosimo v svojem zapisu in tisto čutimo, slutimo, četudi mogoče ne vemo.
Včasih odkrijemo kakšne povezave med svojimi občutji in nečim v davni preteklosti, morda celo v življenju prednikov. In koliko je v podzavesti.
Človek potrebuje trdnost! Potrebuje, da ve, kdo je, kaj je.
Lažje mu je v življenju, če to ve. (Prav zadnjič, ko sem gledala film Razredni sovražnik, sem spet to začutila - posvojencem je včasih zelo težko tudi zaardi tega, ker ne vejo, kdo so, kje so njihove korenine, kdo jih je "rodil".
Pa bi lastnemu otroku ne "dali vedeti", ali je deklica ali je deček - z mislijo, da se bo že sam odločil, ko bo dovolj velik ...!?
Zdi se mi, da take stvari otroka lahko bolj zmedejo, kot mu prinesejo kaj res dobrega.
Če otroku ne pomagamo priti do takih odgovorov, po moje pravzaprav ne izpolnimo svojih starševskih nalog.
Teorija spola je nastala ob koncu šestdesetih let iz srečanja med radikalnim feminizmom, marksistično dialektiko in seksualno revolucijo, ki izhaja iz freudovske psihoanalize. Pravi, da družba z zakonskim življenjem ohranja stanje neenakosti žena, ker so te lastnina moških. Trdi, da družbene, kulturne in psihološke razlike med moškimi in ženskami niso naravne, ampak so družbeni proizvodi.
Iz tega se je razvilo gibanje, ki zavrača označevanje osebe s pojmi, ki kažejo na spol (moški, ženska, oče, mama, deček, deklica) in trdi, da si vsakdo zgradi svojo "vrsto", ko svobodno in lahko tudi večkrat v življenju spreminja svojo spolno istovetnost.
Gre za filozofijo "vrste". S to besedo zamenjujejo besedo spol, ki naj bi označeval "zastarelo" biološko razlikovanje med moškimi in ženskami.
Iz tega se je razvilo gibanje, ki zavrača označevanje osebe s pojmi, ki kažejo na spol (moški, ženska, oče, mama, deček, deklica) in trdi, da si vsakdo zgradi svojo "vrsto", ko svobodno in lahko tudi večkrat v življenju spreminja svojo spolno istovetnost.
Gre za filozofijo "vrste". S to besedo zamenjujejo besedo spol, ki naj bi označeval "zastarelo" biološko razlikovanje med moškimi in ženskami.
V Španiji so tudi zakonske spremembe. Po členih 44, 66, 67 se lahko poroči katerakoli oseba, ni potrebno, da sta to moški in ženska, zakona ne sestavljata več mož in žena, ampak so možne različne kombinacije. Ni nujno, da so matere ženske ali očetje moški. Očeta sta lahko dva, matere lahko ni, in obratno. Da bi jih razlikovali, jih v raznih evropskih državah imenujejo roditelj A in B. Leta 2007 so v Španiji sprejeli zakon, ki dovoljuje spremembo imena in spola v dokumentih, ne da bi bila potrebna operacija.
OZN je že v devetdesetih letih uvedla v uradne dokumente izrazoslovje vrsta (gender). Poleg te organizacije je največji sponzor za teorijo spola Evropska unija, ki je v letih 2000 - 2006 v podporo te ideologije namenila tri milijarde pet sto milijonov evrov.
Jaz pa še kar mislim, da je človek moški ali ženska od začetka in je lahko najbolj izpolnjen in najbolj srečen samo v tej prvotni vlogi. Vsaj za večino to velja.
Jaz pa še kar mislim, da je človek moški ali ženska od začetka in je lahko najbolj izpolnjen in najbolj srečen samo v tej prvotni vlogi. Vsaj za večino to velja.
http://www.sodobna-pedagogika.net/index.php?option=com_content&task=view&id=1400&Itemid=26
http://www.narobe.si/stevilka-16/intervju-ii-16
http://www.publishwall.si/solzemlje/post/90380/pismo-slovenskim-poslancem-v-evropskem-parlamentu
Galerija (1)
Preslano
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
