Sovraštvo zastruplja duše

To je problem današnjega časa: veliko sovraštvo do Nemcev nam zastruplja duše. "Vse po vrsti je treba utopiti, pokončajte drhal!" Takšne izjave se pojavljajo v vsakdanjih pogovorih in pogosto izzovejo občutek, da v tem času sploh ni mogoče živeti. Toda pred nekaj tedni se mi je nenadoma utrnila odrešujoča misel, ki je kot trepetava travna bilka molela kvišku sredi goščave plevela: Če bi obstajal samo en Nemec, vreden spoštovanja, bi si zaslužil, da ga vzamemo v zaščito in branimo, kljub barbarskim tolpam njegovih rojakov - in že zato, ker bi obstajal takšen Nemec, ljudje ne bi smeli izlivati sovraštva na celotno nemško ljudstvo.
To ne pomeni, da bi morali ostati neopredeljeni glede tega, kar se dogaja. Seveda, treba se je opredeliti; včasih nas nekatere stvari ogorčijo in poskušamo jih razjasniti. Toda nič ni hujšega od nediferenciranega sovraštva. To je bolezen duše. /.../ Nekoč sem si predstavljala, da notranji konflikti izvirajo od drugod, toda ta razlaga je bila vse preveč površinska. Vselej ko se je v meni sprožil izčrpavajoč spopad med sovraštvom in drugimi občutji, sem domnevala, da je to boj med pranagoni - ker mi kot Judinji grozi uničenje - in privzgojenimi, racionalnimi, socialističnimi nazori, ki so me poučili, da nobeno ljudstvo ni homogena celota, čeprav lahko množice zavede slaba manjšina. Šlo bi torej za spopad pranagona z razumsko predstavo.
Vendar pa gre tukaj za nekaj globljega. V socializmu se namreč skozi stranska vrata prikrade nazaj sovraštvo do vsega, kar ni socialistično.

(citat iz knjige, dnevniški zapisek z dne 15. marca 1941)

Etty Hillesum: Pretrgano življenje

O knjigi tudi tukaj - razmišljanje o svetosti.

Morda je s sovraštvom prav tako tudi danes ... tudi s sovraštvom do drugače mislečih ...