Solza
Bolnik je nemiren. Skuša vstati, a ni pravih moči. Ali pa jih ne zna usmeriti. Pravzaprav verjetno ne ve, kaj bi sploh rad.
Bolnik je nemiren. Skuša vstati, a ni pravih moči. Ali pa jih ne zna usmeriti. Pravzaprav verjetno ne ve, kaj bi sploh rad.
Morda pa vendar ve?
Govori, vendar so njegove besede v glavnem nejasne, večkrat si osebje ne zna kaj dosti pomagati z njimi.
Potem se stanje še poslabša. Več znakov kaže, da verjetno ne bo več dolgo živel.
Ko Hana stopi spet do njega, je ob njem mlado dekle, prostovoljka, prišlo je za to, da mu dela družbo.
Bolnik se zazre v Hano in Hana močno začuti, da bolnik nekaj nujno potrebuje.
Nekaj bi rad povedal. Kaj?
V sobi je prižgana televizija, vendar ne prinaša miru na bolnikovo obličje ... in gotovo tudi v srce ne.
Hana ga prime za obe roki in mu postavlja vprašanja, taka glede počutja: Boli? Žejen? Je prevroče?
Vendar dobro ve, da nemir nima zveze s telesnim počutjem.
Bolnikove oči jo zadnje dni spremljajo, tudi, ko je prejšnji dan šla domov, so jo.
Ve, da ji bolnik zaupa. Da se ji prepušča.
A da v srcu nima miru.
Nekaj si neskončno želi.
Bolnik nekaj oblikuje z usti, vendar ni besed.
Hana poskusi: "Bi radi, da pride sin?"
Bolnik strmi vanjo ... v kotičku oči se zasveti solza in počasi spolzi na lice.
Hana mu jo nežno čisto narahlo popivna z robčkom. Čuti z njim. Videla je solzo. Solza govori.
"Bomo ga poklicali!" obljubi. Bolnik jo gleda, gleda. Ja, to je to, ve Hana. Čaka sina.
"Glejte, zdaj bo z vami tole dekle, jaz pa grem poklicat ..." Hana položi bolnikove roke v dekletove ... zdi se ji, kot bi ustvarila neko lepo zvezo ... zavezništvo. Zdaj je dekle tisto, ki bo bolniku stalo ob strani.
Hana sporoči bolnikovo željo.
Potem odide.
Ne, ne more ga spustiti iz glave ... niti iz srca.
Bo drugi dan on še "tukaj"?
Drugi dan gori svečka. Zanj. Njemu.
Hana zve, da je sin prišel in ostal dolgo z očetom. Kako je tega vesela!
Stopi v sobo, pokojni gospod je še tam. Obličje je mirno, mirno.
Položi mu roko na čelo - kot tolikokrat prej.
Počivajte v miru!
Morda pa vendar ve?
Govori, vendar so njegove besede v glavnem nejasne, večkrat si osebje ne zna kaj dosti pomagati z njimi.
Potem se stanje še poslabša. Več znakov kaže, da verjetno ne bo več dolgo živel.
Ko Hana stopi spet do njega, je ob njem mlado dekle, prostovoljka, prišlo je za to, da mu dela družbo.
Bolnik se zazre v Hano in Hana močno začuti, da bolnik nekaj nujno potrebuje.
Nekaj bi rad povedal. Kaj?
V sobi je prižgana televizija, vendar ne prinaša miru na bolnikovo obličje ... in gotovo tudi v srce ne.
Hana ga prime za obe roki in mu postavlja vprašanja, taka glede počutja: Boli? Žejen? Je prevroče?
Vendar dobro ve, da nemir nima zveze s telesnim počutjem.
Bolnikove oči jo zadnje dni spremljajo, tudi, ko je prejšnji dan šla domov, so jo.
Ve, da ji bolnik zaupa. Da se ji prepušča.
A da v srcu nima miru.
Nekaj si neskončno želi.
Bolnik nekaj oblikuje z usti, vendar ni besed.
Hana poskusi: "Bi radi, da pride sin?"
Bolnik strmi vanjo ... v kotičku oči se zasveti solza in počasi spolzi na lice.
Hana mu jo nežno čisto narahlo popivna z robčkom. Čuti z njim. Videla je solzo. Solza govori.
"Bomo ga poklicali!" obljubi. Bolnik jo gleda, gleda. Ja, to je to, ve Hana. Čaka sina.
"Glejte, zdaj bo z vami tole dekle, jaz pa grem poklicat ..." Hana položi bolnikove roke v dekletove ... zdi se ji, kot bi ustvarila neko lepo zvezo ... zavezništvo. Zdaj je dekle tisto, ki bo bolniku stalo ob strani.
Hana sporoči bolnikovo željo.
Potem odide.
Ne, ne more ga spustiti iz glave ... niti iz srca.
Bo drugi dan on še "tukaj"?
Drugi dan gori svečka. Zanj. Njemu.
Hana zve, da je sin prišel in ostal dolgo z očetom. Kako je tega vesela!
Stopi v sobo, pokojni gospod je še tam. Obličje je mirno, mirno.
Položi mu roko na čelo - kot tolikokrat prej.
Počivajte v miru!
Galerija (1)
Srčne zgodbe
AK
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
