Šola odpuščanja 2 - Marjeta Kasijska - zgodba o odpuščanju

O odpuščanju sem pisala že večkrat (veliko zadetkov na to temo je na mojem blogu), pa ne s stališča, kako jaz lepo in lahko odpuščam, temveč s stališča, kako zelo sem prepričana, da je odpuščati nujno. Z odpuščanjem delamo dobro tako sebi, ko naredimo v sebi spet prostor za nove stvari (da ni več starih zamer) kot tistemu, ki smo mu odpustili (tudi on lažje za-diha spet) in - verjamem - na ta način delamo svet lepši, srečnejši.
Odpuščanje je izziv, vsaj zame.

V spominu nosim zgodbo ene srčne ženske. Res srčne.
Naj nikogar ne moti, da je "uradno" svetnica in da je bila kasneje, v poznih letih, tudi nuna.
Njena zgodba (gledala sem film o njenem življenju) me je globoko pretresla.
Ja, prav z odpuščanjem.

Marjeta (Rita) se je rodila pred dobrimi 600 leti (okrog l. 1380 ali 81) v Umbriji. Poročila se je v pomembno družino; v mestu Casci (morda v Cascii?) sta bili le dve družini res pomembni, in ti dve družini sta imeli pravico do krvne osvete.
Marjeta se je zelo borila, da bi njen mož opustil željo po maščevanju drugi družini, in počasi se je mož res spreminjal. A vendar je bil umorjen, zabodel ga je nekdo iz sovražne družine.
Marjeta je na polju našla umirajočega moža; preden je umrl, ji je povedal, kdo ga je zabodel, prosil jo je, naj se varuje pred njim, in povedal ji je tudi, da sam ni ubijal. Marjeti je bilo kljub izgubi ljubljenega moža v edino tolažbo dejstvo, da ni njen mož ubijal.
Potem ob mrtvem možu, ko so se hodili ljudje poslavjat od pokojnega, je opazila med ljudmi tudi človeka, ki je ubil njenega moža.
Nikomur ni izdala, da ve, kdo je ubijalec, je pa glasno rekla vpričo vseh ljudi, da odpušča morilcu. Ni hotela, da se sovraštvo širi naprej.
Ostala je sama s svojim odraščajočima sinovoma, dvojčkoma Pavlom in Antonom, učila ju je - s Svetim pismom v rokah, v besedi in dejanjih, naj se ne maščujeta za očetovo smrt, saj bi se sicer sovraštvo še naprej širilo. Predvsem je pa želela ustaviti maščevanje prav zaradi sinov, da se ne bi potem še njima kaj zgodilo. Da bi ju obvarovala ponovnega maščevanja nad njima.
Toda moževa družina ni sprejela njene želje, zamerili so ji tudi njene besede o odpuščanju. Moški so ji odpeljali (skorajda ugrabili) sinova in ju urili v bojevanju. Ju učili, kako morata maščevati očetovo smrt. Njej niso pustili priti do sinov, ni smela niti vstopiti v njihovo hišo, tako da je ostala čisto sama. Strašno je trpela.
Potem je mesto zajela epidemija kuge, in ona ni mogla do sinov, ni vedela niti, kje sta, nikjer ju ni našla, tudi v svakovi hiši ne. Po dolgem času ju je našla v neki bolnišnici med umirajočimi in v njenih rokah sta oba izdihnila, hvaležna, da je mama z njima.
Spet strašna izguba. V edino tolažbo takrat ji je bilo, ker je vedela, da nista ubijala, čeprav sta se urila v bojevanju prav s tem namenom.
A izguba ljubljenih moža in sinov (tedaj je bila stara 34 let) jo je tako strašno prizadela, da ni več vedela, kaj bi. Ni se več znašla v svetu. Zdelo se ji je, da umre prav vse, kar ona ljubi.
Prosila je svojo prijateljico, ki je bila prednica v samostanu, da jo vzamejo v samostan (že kot dekle je želela biti nuna, a se je poročila na željo svojih staršev). Toda prednica jo je zavrnila, čeprav jo je imela rada. Rekla ji je, da samostan ni zatočišče zanjo, ki je nesrečna. Da samostan ne sme biti beg, umik. (Menda so tedaj veljala tudi pravila, da vdova ne more v samostan.)
Marjeta je odtlej tavala okrog, po mestu, vaseh, poljih, gozdovih, zapuščena, umazana, raztrgana, neurejena ... prosila je kje za hrano, živela je kot beračica. Spala je zunaj ... v gozdu, v votlinah.
Prijateljici v samostanu in še komu ni bilo vseeno zanjo, toda eni so se bali, da če jo le vzamejo v samostan, da se s tem zamerijo družinam s krvno osveto in bi potem samostan doživel maščevanje, nekdo je pa bil mnenja, da mora sama iztrpeti svoj duhovni boj (kolikokrat mora človek sam kaj narediti do kraja!).
Potem je Marjeta neke noči tavala po mestu. Naenkrat je zaslišala klice na pomoč. To jo je prebudilo iz njene otopelosti, priklicalo jo je iz teme, iz njenega strašnega trpljenja, ko je imela občutek, da vse, kar ona ljubi, umre.
Vstopila je v hišo, od kjer je slišala krike. Našla je rojevajočo ženo. Tedaj se je v njej prebudila ženska od prej, ženska, ki je znala pomagati, ženska, ki se je spoznala na zelišča, na zdravilne rastline, ženska, ki je znala pomagati bolnikom.
Pomagala je ženi pri porodu, še potem poskrbela zanjo.
Kasneje je prišla do nje ena ženska, prosila jo je, naj pomaga njenemu sinu, ki ima hudo rano na nogi. Marjeta se ni upala ... se je še bala, da vse umre, kar gre skozi njene roke. Poleg tega je bil ta sin iz družine, ki je ubila njenega moža.
A slednjič se je odločila in prišla in resnično znala pomagati, rešila je nogo mlademu fantu.
Tako je spet oživela in klicali so jo marsikam. Znala je pomagati in rada je pomagala.
Vendar je njena družina, družina njenega moža, še vedno ni sprejela. Prav tako so jo zavračali moški "sovražne" družine.
Ona pa je počasi spoznala svoje poslanstvo: nekaj narediti za mesto Casco! Združiti sovražni dve družini. Zdaj je končno videla svoj cilj. In usmerila vsa prizadevanja v to, kar je pravzaprav čutila in za to tudi delala že vsa leta od poroke dalje: delo, da bi se zares ustavilo sovraštvo.
Govorila je s posamezniki, toda nikjer ni bilo pravega uspeha, ki bi zares kaj spremenil.
Nekega dne je nekje slišala, da se moževa družina odpravlja, da ubije nekoga iz sovražne družine. Tekla je obvestit to družino, naj se pazijo. Tako je tedaj bilo obvarovano eno življenje. In tedaj se je odtalil delček srca te družine. Kar niso mogli razumeti, da je mogla to narediti zanje - rešiti pred smrtjo nekoga iz dužine, ki je ubila njenega moža.
Brat njenega pokojnega moža, ki je sedaj veljal nekako za glavnega v družini, pa je ostajal neizprosno trd. Kljub vsem njenim poskusom. Ni hotel, ni mogel odpustiti.
Dokler ... Dokler ni kuga zadela tudi njega. Ko je družina videla znake bolezni, barvne spremembe na koži vratu, je zbežala. Vsi so ga zapustili, vsi njegovi.
A Marjeta je prišla in ga negovala. Kljub tveganju, da zboli tudi sama.
Malokdo je preživel kugo, a ta moški jo je.
In tedaj se je nekaj spremenilo tudi v njegovem srcu. Vsi njegovi, ki jih je ljubil, so ga v bolezni zapustili, Marjeta, ki ji je naredil toliko hudega, je pa prišla in ga s svojo milino pozorno negovala. In to je ogrelo njegovo srce. Ni čutil več tako močno, da mora pokojnega brata maščevati.
In potem je prišel trenutek, ko sta si predstavnika mogočnih družin, ki sta imeli pravico do krvne osvete, podala roki. Spravo med družinama sta potrdila tudi slovesno pred škofom in prebivalci mesta.
In ko je bilo zagotovljeno, da je sovraštvo prekinjeno, je končno dosegla tudi Marjeta svoj mir, sprejela je boleče izgube svojih najdražjih, uspela je gledati na ljubezen tudi drugače ... ne več samo, da vse, kar ona ljubi, umre ...
Zdaj je res lahko šla v samostan in postala nuna - ko je dokončala neko drugo zelo pomembno delo. V samostanu je bila bolniška negovalka. Umrla je 22. maja leta 1447.
O, kolikokrat sem premišljevala o Marjeti Kasijski.

Kolikokrat se mi je zdelo, da je edino ta pot možna. Odpustiti. Sprejeti, objeti. Četudi se tudi meni večkrat zdi, da vse, kar ljubim, umre. Morda se pa samo skozi umiranje (odrekanje) rojeva življenje ...?

Možno je, da kaj ni bilo tako, kot sem zapisala, pisala sem po spominu in malo brala tudi vire na spletu in knjigo Leto svetnikov. Naj je bilo natančno tako ali malo drugače, ni tako pomembno, bistvena je zgodba o odpuščanju in ljubezni - naj zaživi tudi v nas ...

Učitelj, zgodba o blazini in dobro ime

Vzemi ... in sprejmi

Šola odpuščanja 1

Psalm 139: Preizkusi me