Šola odpuščanja
Pred časom sva konec tedna z možem preživela bolj ali manj v zavetju svetišča svetega Jožefa (na fotografiji je pogled na zvonik te cerkve z ljubljanskega gradu). Tam je
O, mislim, da je odrešujoče "diplomirati" v taki šoli!
Pater Ivan Platovnjak nas je prisrčno pozdravil.
In potem se je naše delo začelo.
Kako globoko odmeva v meni psalm 139!
Res mora priti vse iz nas samih, tisto je resnično (kar že leži v polsnu v zarji spoznanja), pa vendar se je meni spoznanje o tem, da sem objeta in ljubljena, rojevalo tudi po besedah tega psalma!
Poznam ljudi, ki govorijo, da nikoli ne zamerijo. Nisem prepričana, če je to sploh mogoče ... dokler živimo, se vedno znova soočamo z vsem mogočim ... in ja, tudi z nesprejetjem, s sojenjem, z odmikanjem, z begom ...
Pozabiti ni isto kot odpustiti. Če pozabim, ne morem odpustiti - saj moram vendar vedeti, kaj sem naredil! Ali kaj so mi naredili. Torej najprej odpustiti ... potem pa, ko je mirno, sme pozaba prekriti ...
Odpustiti ni zanikati. Ni beg. Ne postanimo kamen ... (če kamen jemljemo kot nekaj brezčutnega). Priznajmo si svoja resnična čustva.
Z odpuščanjem ničesar vrednega ne izgubim, pač pa pridobim - mir srca.
Odpuščanje ni samo dejanje volje, v odpuščanje je vpet ves človek: čustva, razum, vera ...
Odpuščanja se ne da izsiliti.
Odpustiti ni isto kot sprejemati žalitve še naprej. Ko odpustim, imam potem drugačne odnose kot prej. Tukaj sem se spomnila spet na tole razmišljanje o prijateljstvu: Ko prijatelj "greši." Ja, drugače je potem. Ljubezen naj ne umre, vendar je zdaj drugače ...
Odpustiti ne pomeni se odpovedati svojim pravicam.
Odpustiti ni isto kot opravičiti, najti opravičilo za dejanje (izgovore). Slabo dejanje je še vedno slabo dejanje, četudi jaz odpustim.
Odpustiti ne pomeni biti več kot drugi, moralno več. Navsezadnje z odpuščanjem naredimo nekaj lepega sami sebi! Je pa odpuščanje izraz notranje moči.
Ni prav prelagati odpuščanje na Boga. Tudi jaz sem tisti/a, ki ima kaj pri tem! Odpuščanje je človeško in Božje. Resnično odpuščanje lahko zahteva veliko poguma.
Dva dni smo bili skupaj in se potem razšli, toda naša šola odpuščanja se seveda ni končala. Le kako bi se! Vedno, dokler živimo, se spreminjamo - nikoli se ne moremo prepustiti temu, da smo kaj dokončno naredili, uredili in da smo popolni ... vedno znova preizkušamo sami sebe, svojo trdnost, svojo načelnost, svojo resnično širino, svojo ljubezen. (Šola odpuščanja kot organizirana oblika poteka eno leto, "kandidati" se srečajo nekajkrat, da "delajo" skupaj oz. v skupini, skupinah, sicer pa dobijo pisno gradivo na dom.)
Monbourquette, Jean: Kako odpustiti? : odpustiti, da bi ozdravel - ozdraveti, da bi odpustil
Psalm 139
Vzemi ... in sprejmi!
Galerija (4)
Ana Kos
Avtorica bloga Sol Zemlje
