Sodobno suženjstvo ...?

Sodobno suženjstvo ...? Ne tisto, da ti uklenejo noge, da ne moreš pobegniti, pa veslaš na galeji, dokler se ne zgrudiš mrtev ... Recimo, da na zunaj ni vedno vidno to suženjstvo (marsikdaj pa), notri je, v duši ... In prav tako je kdo zasužnjen ... dokler se ne zgrudi ...

Kako vsi hrepenimo po svobodi!

Pa vendar je toliko iskanja na tak način, da se človek le bolj in bolj zapleta v nesvobodo ... v suženjstvo.

Kako včasih rečemo, vsaj jaz, da je mogoče biti zapornik, ampak kljub vsemu v srcu svoboden. Je mogoče, a vem, da ni lahko.

A koliko jetnikov samih sebe oz. z ujetimi dušami hodi po svetu, na zunaj svobodnih, a v srcu ujetih v pravila, ki jih postavljajo kakšni "gospodarji", ki so uspeli omrežiti premalo misleče in premalo kritične ljudi.

Kakšni ljudje so na trdo ujeti v tradicijo, drugi v svoje ali drugih kaprice, tretji v to, kar pravijo avtoritete in "avtoritete", nekateri so ujeti v nauk vseh vrst učiteljev, takih, ki so res učitelji - Učitelji (res modri ljudje), in takih, ki se imajo za učitelje, so pa dovolj prepričljivi, da ljudje grejo za njimi.

Pravzaprav je tako, da bi moral vsak človek graditi svojo vest in živeti po njej ... in verjamem, da je resnično velik učitelj le tisti, ki ne zahteva, da njegovi učenci živijo tako, kot jim on ukazuje, pač pa jim pomaga živeti v pošteni svobodi in jih v tem tudi spoštuje.

Kako je učitelj v resnici dober, se vidi po sadovih ...

Tudi takole imamo tudi v Sloveniji (del oddaje Preverjeno), priporočam poslušanje celotnega filmčka, 15-minutne grozljivke:

http://www.24ur.com/novice/slovenija/suznji-zasluzkarjev.html

Pravzaprav nisem slišala nič posebno novega ... to sem na spletu na tak in drugačen način že marsikdaj zasledila ... in groza me je bilo takega nauka ...

Vse mi bo dalo vesolje, na meni je samo, da prosim ... prosim za denar, prosim za več dela ... denar bo prišel ... cel dan naj ponavljam: sem happy, sem happy ... in bom happy ... itd itd ...

Star pregovor pravi: Pomagaj si sam in Bog ti bo pomagal.

Potem je še tale: Brez muje se še čevelj ne obuje.

Molitev anonimnih alkoholikov gre takole:

»O Bog, daj mi moč, da sprejmem tisto, česar ne morem spremeniti,

daj mi pogum, da spremenim tisto, kar lahko spremenim,

in daj mi modrost, da razlikujem to dvoje!«

Ne glede na to, če se imamo za vernike ali ne, bi bila lahko tole vsakodnevna molitev vsakega od nas.

Vsak človek je dolžan, da dela, kolikor more, in da zna tudi nehati delati ...

Iščimo vedno znova pravo mero enega in drugega ...

Na to, da nam bo dano, kar potrebujemo, se po moje smemo zanašati šele potem, ko smo sami naredili vse, kar smo mogli.